Za našo predrago Benečijo

 
 
Na začetku novega lieta smo se naredili in izmenili voščila ter se zaželieli vse narbuojše za naše družine, za parjatelje in za našo deželico, predrago Benečijo. Voščila leté in splujejo deleč, a problemi ostanejo in se nam kažejo v svoji resnobi in težavi. Imamo jih puno tudi telo lieto, zatuo se muoramo skarbno dati kuražo in pogum, de bo vsaj kiek riešeno in h nucu za vse.
Najprej se veselimo, zaki so se skor povsierode lepuo pokazale dvojezične ciestne tablice, ki pravijo, kakuo se kličejo naše vasi. Troštamo se, de se tudi v Dreškim kamunu, ki je sosed Tolmina, nastavijo tajšne tablice. Takuo, de jih bomo mogli videti tudi teli buj v lieteh, dokjer ostanemo v naših vaseh.
Druga liepa novica je, de se vidi tudi televizija v slovenskem jeziku; naša želja pa je, de na bomo poslušali samuo, kar drugi lepuo in pametno parpravjajo ampa, de bomo videli tudi naše kraje in bomo poslušali tudi domače ljudi v domačim jeziku. Takuo se bomo čuli buj doma in bomo ohranili buj zvestuo našo kulturo in kar je z njo povezano.
Ostane pa na veliki skarbi položaj dvojezične šuole v Spietru. Če ji na bo dana možnost skupnega poučevanja v adnim samim prostoru, bo nje dielo buj težkuo in se izgubi tisti duh prijaznosti in parjateljstva, ki lahko raste samuo v enotnim prostoru. Pred kratkim smo veselo praznovali spomin ustanovitve tele šole in se hvaležno spuomnili na ustanovitelje, posebno na Pavla Petričiča. Šuola je donas narbuj dragocena ustanova, ki jo imamo v Benečiji. Zatuo jo muoramo podprieti z vso močjo. Tistim staršam, ki so za svoje otroke izbrali telo šuolo, muoramo pa izkazati vso našo čast in hvalo, zaki so pokazali konkretno, kaj vajata kultura in znanje, de ohranimo našo identiteto an na izgubimo našega pravega obraza.
Ku vsako lieto, 22. ženarja bomo imieli skupno in veliko srečanje med Slovenci z obieh strani nekdanje meje. Med tistimi, ki živé ob Nadiži in tistimi ob Soči. Pomien telega srečanja je daržati živo svečo razumevanja, spoštovanja in sodelovanja, de bomo v enotni Evropi tudi mi imieli svoj prestor in dostojno priznanje.
S tuolim je povezano tudi dielo naših cerkvenih skupnosti, naših far, zaki na smiemo pozabiti, de če se je ohranilo, kar imamo še po rokah, je po veliki zaslugi tistih duhovnikov, ki so v zelo težkih in nevarnih cajtah, skarbieli za našo kulturo, ki je tesnuo povezana z viero. Lepuo je, de gremo naprì po tisti poti, ki je pot modruosti, spoštovanja, zrielosti in prave svobode, ki izhaja iz svobodnega sarca.