Z ramoniko an s precesijami_Con la fisarmonica e le processioni

Komentarji / Commenti, Uvodnik / Editoriale
30/06/2022

Aktualno / Attualità

V nediejo, 26. junja, smo slovesno predstavili bukva Jurija Zad Tih Ješiške zgodbice – Dikla Tina. Tele bukva jih Jur piše že danajst liet, zak’ vsakih petnajst dni na Domu parlože adno poglavje, takuo, de počaso zraste ‘an velik driev, ki poliete daje hladno sienco tistim, ki so žejni našega življenja, naših diel, naše kulture, našega izika, veselja an žalosti, zak’ je tajšno naše življenje.

Najparvo muoramo se veseliti z Jurjam, zak’ nam je predstavu naše življenje, upodobljeno v Ješičju. An ga je predstavu s tajšnim liepim našim izikam, de tisti, ki ga šele poznajo an guoré, se z velikim začudenjem vprašajo: Kakuo morejo priti na dan, par nas, tajšne posebne osebe? Brat’, kar piše Jur, nie samuo viedeti, kuo se je odvijalo klobacè življena v majhani vasi, a spoznati, kako muoč ima naš izik, de se pokaže takuo ponosno an gaspuonsko.

Čudez je tudi v tem, de je Jur preživeu skor celuo življenje zuna naših dolin, naše Benecije, pa nie nikul odtargu niti, ki ga veže z domačimi kraji. Tuole je špiegu an grede pobuda našim rojakom, ki žive v Laškem, de na pozabijo naših kraju, de se, če morejo, morebit kadar gredo v penzijo, varnejo v naše an njih vasi. Takuo se morebit kjek življenja nazaj parkaže tudi par nas.

Tajšno življenje san že pokusu, kadar san v Ješiških zgodbicah brau, kuo so potekali naši sejmì, kjer nie smiela nikul manjkati ramonika, Bepunova al’ druzega, zak’ so takuo tud’ seniki oživieli an se olievšali, četudi famoštri nieso bli previč veseli, pa so te buj modri zaparli ‘no uoč. An potlé se videjo tudi precesije, čelih niesam ču tonkat’, pa se na more vsega imieti. An otroci so letali po vasi, vriskali an dajali življenje, čelih lieta po vojski nieso ble pru bogate, pa je bluo čedno an lepuo obdielano puoje, njive, sanožeta.

Na tako življenje nam se zbudì tudi nostalgija, zak’ se je skor vse zgubilo. Zatuo kar je napisu Jur, ima še buj veliko zaslugo. Ries je, de tala nostalgija rata tudi tarplenje. Brati zgodovino dikle Tine, ti dà dva občutka. Na ‘an kri videš, kuo se je že mlada pomala, de se rieše ubuoštva naših vasi; na drugi kraj se muoraš jokati, ko bereš nje težkuo življenje an hudobije telega sveta, ki se je služila dobre žene za nje špotlive intereše.

Par sreči nie šlo takuo za druge naše čice, ki so šle služit po Italiji. Puno so dielale, puno so tarpiele. Adne so ble nasrečne ku Tina, druge pa so pejale naprì voz našega življenja an dale ‘no roko za vse nas. Vse jih čemo daržati v lepem spominu, zak’ so, ko so se varnile damu, venčpart zredile lepe družine, ki donašnji dan žive v navuodah.

Naj bo tuole znamunje za nadaljevanje naše zgodovine, de ostanemo v naši zemlji an se bomo še ankrat veselili z ramoniko an tudi s precesijami.

Marino Qualizza

Deli članek / Condividi l’articolo