4 Novembre 2019 / 4. november 2019

Vstajenje mesa an večno življenje
Resurrezione della carne e vita eterna

Vierjem v »vstajenje mesa an večno življenje.« V Apostolski vieri so tele zadnje besiede, ki jih nucamo, de jasno povemo, v kaj vierjemo. Na posebno vižo nam pridejo naprej za Vahte, kàr se spominjamo vsieh Svetih an Viernih duš.

Parva dva dneva novemberja sta tarduo povezana med sabo, zak’ so ti Sveti an Vierne duše izvoljeni Božjega kraljestva, adni že v puni resnici, drugi pa na poti do tega.

Viera nam prave, de čakamo vstajenje mesa, tuo je popuno od rešenje telesa an dušice, ki je vezano na Božjo moč, ki dà življenje vsiem. Resnica vstajenja je v Božjem cajtu, samuo na vemo, kaj je tele cajt, zak’ Buog na šteje na parste ku mi. On ima druge merila, zatuo more bit’, de se je, kàr mi čakamo, že zgodilo v Božji modruosti. Lepuo pa je, de tuole je pred nami an močnuo povezano z tardim upanjem.

Tuole je ključ našega življenja, ki nam pomaga prenesti vse težave, ki jih najdemo po naši poti. Tuole arzveseli naše srce, mu dà tarkaj močì, de

ga na nobedna težava ustave.

Ti Sveti so luč telega upanja an ku zvezde arsvetujejo naše štopinje, de se na zapledemo v nobedno škusnjavo.

Ti Sveti so tisti preljubljeni ljudje, ki so znali vebrati, kar je dobrega, poštenega, modrega na svietu. Zatuo so luč, ki nam kaže smier, kamar moremo iti. Grede so tudi spobuda, de bomo znali posnemati njih sveto življenje, de bomo tudi mi, že sada, uživali nomalo veselja na teli zemlji.

Večno življenje je pa domovina, ki nas čaka, an grede družina, hiša, žlahta, parjatelji an vse kar je liepega v telem življenju. Večno je ne samuo, zak’ je brez konca, kar kajšnega more celuo zastrašiti. Niema konca, zak’ se ga živi v Bogu, ki nie samo življenje, ampak tudi ljubezan, veselje, radost, ki vse izvoljene spreime v svoj objem.

V tuolim je izredno veselje an medsebojna neizrekljiva ljubezen. Samuo trošt na vse tuole spremeni tolo dolino tih souzi v začetak lieušega življenja.

Takuo Vahti postanejo praznik, ki parpravja novo življenje, ki daje parložnost gledati reči s čistim očesan an skarbieti za pravo kristjansko življenje. Vahti vabijo vse ljudì do poštenega, pravega življenja, do meru an svobode, do spoštovanja posebno te narbuj ubuogih; so spobuda za spreobarnjenje, začenši od tistih, ki imajo oblast v rokah, do navadnih ljudì, ki dan za dnem skarbé za dobro tudi tistih, ki so se pozabili na pravico an resnico. Tudi zatuo je življenje vriedno.

Marino Qualizza

Nell’editoriale il direttore responsabile, mons. Marino Qualizza, sottolinea che il ricordo nella Commemorazione dei defunti, il 2 novembre, non rappresenta un mero ricordo dei cari che non abitano più su questa terra, bensì l’adesione alla promessa della “resurrezione della carne e vita eterna” che ogni cristiano afferma nel Credo.