Vahti so prazniki ahtanja in upanja

 
 
Dva praznika imamo v začetku novemberja: Vsieh Svetih parvi dan an Viernih dušic drugi dan. Že od majhanih liet spomin na tele dni je globok an živ, povezan posebno na precesije v britof, z velikim dažan an s famoštran, ki je šuku po luži pivial an pieu vilje. Par nas v Podutani, par Svetim Lienartu, smo imieli tri britofe, al' pa tri parte adnega samega britofa par cierkvi. Kadar je bla pa ura liepa, vse se je laščielo. Sada mi je posebno lepuo par Mariji Devici v Dreki, kjer je britof na varh brega, odpart na okuolne hribe an na laško planoto. Vse tuole pomaga molitvi an daje tudi navdih za globoke resnice naše viere.
Vahti so prazniki ahtanja, parčakovanja an upanja. Ahtati muoramo, de sprimemo te Svete an Vierne duše, ki so že med svetimi, četudi čakajo večno veselje v nebesih, potlè ki ratajo čiste an vriedne božjega plačila. Parčakujemo tada Svetnike, de nam pridejo na pomuoč an tudi, de bomo posnemali njih sveto življenje, de postanemo tudi mi kakor oni. Tajšno parčakovanje je znamunje naše viere, ki gleda naprì, ki ima odparte oči na božji sviet, de nam s telim pogledam dà muoč, de bi prenovili tele sviet, v katerim živimo.
Drugo parčakovanje je do Viernih duš v vicah, zak' one pridejo skrivnostno do nas, de bomo molili za nje an takuo jim pomagali priti v večno an veselo življenje. Molitev za Vierne duše je liepa parložnost, de izkažemo hvaleznost našim staršam, sorodnikam, parjateljam, ki so nam dali življenje alpa pomagali v življenju. Smart na utarga nit ljubezni an povezave med nami an tistimi, ki so že paršli v večnost. Še vič, jo zbuja an ji daje novo muoč.
Neverjetno, je dost ljudi se zbere v naših britofih. Tuole priča, de življenje se nie vgasnilo an de je viera ostala še živa med nami. Takuo postanja tudi muoč, ki ohranja spomine an skarb tudi za naše vasì an našo domovino.
V Benečiji so ostali še nieki lepi spomini v starih navadah, ki spremljajo tele dni. Spomin na moliteu od hiše do hiše an na hliebce, ki so nam jih dajali za lon. Puobnem šele, kuo so tisti hliebci zakrili celo steno pekarne v Gorenji Miersi. Gaspodinje so jih skarbno kupovale, de so jih potlé dajale posebno otrokan, ki so jih veselo nosili damu. Šestdeset liet od tega nie bluo posebne bogatije, takuo de smo par kajšnim kraju namesto hliebcu dobili sierak šele v panoglah; alpa neparčakovano kajšno palankico, ki nas je arzveselila.
Moliteu po hišah an hliebci za lon so imieli dva pomiena: dati družinam možnost, de bi napravle kajšno dobro dielo za Duše v vicah an pomale našim revnim družinam dobiti kjek nucnega za življenje. Saj so hodili molit po vaseh nadužni otroci an buj parlietne ženske, ki so ble potriebne pomaganja. Takuo je teklo življenje par nas.
Donas pa muora ostati živuo vse, kar je tuole pomenilo: pobožnost, upanje v Boga, solidarnost med nami an pogled na večno življenje, kot studenac modrosti za vsakdanje življenje.