Šuolsko lieto in naše fare_L’anno scolastico e le nostre parrocchie

Tiho, tiho se je parbližalo še adno šuolsko lieto. Brali smo že, kakuo pada število otruok an kakuo se izpraznujejo šuole par nas an po cieli Italiji. Ist pa nečem samuo jokati, zak’ je, kar še imamo donas, velikega pomiena. Dvojezična šuola v Špietru gre naprì an lepùo bi bluo, če bi imiela še kajšno podružinco v videnski provinci. An šelè buj potriebno je, de bi obrodila tudi višje šuole, zak’ čene naši šuolarji zgube, kar so se naučili v Špietre, al’ pa morajo ruomati v Gorico. Tuole nie pru, takuo ki vsak more zastopiti.

Drugo vprašanje pa je, de bi tisti, ki diplomirajo, na muorli iti po svietu an takuo zapustiti le naprì prazno Benečijo. Ries je, de na bomo rešili telih rečì samuo z besiedami, zak’ tuole tiče politiko. Vprašamo pa se, al’ imamo kajšnega parmiernega politika, ki skarbì za Benečijo. V zadnji številki smo pisali o Fedrigi; vse je dobro, kar je dobrega za nas, a mi potrebujemo domačega politika, ki skarbi za nas an z nami, ne samuo za ‘an mandat.

Ko mislim na šuolo, na moremo pozabiti tudi učenja tiste, ki je bla ankrat »dotrina«. Na viem, kuo so naši otroci parpravljeni na kristjansko življenje, al’ imajo parmierno šuolo al’ ne. Anita an Vesna skarbita za tolo učenje. V prejšnjih lietah je bluo lepuo videti v špietarski cierkvi puno veselih otruok, ki so se parpravljali na parvo obhajilo. Troštam se, de učenje puode naprì, de bo nazaj pihu zdrav ponediščak an de se bojo drievja nazaj veselo gibale. Za tuole se odperja še drugo dielo. V našem dekanatu, ki ga nie vič, so ostali samuo trije duhovniki, pa fare an cierkva so le tiste. Nujno je, de se navadni kristjani napravijo, de bojo daržali odparte cierkva vsaj v nediejah an de bi poklicali kupe ljudì za skupno nediejsko molitev, če ne se vse zgubì tud’, kar so nam naši očetje zapustili an bo garbida rasla tudi v cierkvi. Imamo še zadost pridnih kristjanu, ki morejo parpomati an parpraviti kajšnega mladega za tolo dielo.

Če vzamemo kot primier dreško faro, videmo, de imamo skupnost žen an tudi kajšnega moža, ki so se vzeli na skarb faro takuo, de ko me nie, se vseglih zberejo an molejo, de na pozabejo nedieje. Kar smo napravili na malem na Krasu, moremo napraviti tud’ okuole, de se ostali duhovniki na arzstargajo, zak’ muorajo letat od cierkve do cierkve. Nazadnjo cierku je kristjanu an jo muorejo imieti radì.

Marino Qualizza