29 Luglio 2016 / 29. julij 2016

Sejmi kažejo našo enotnost
Le sagre sono segno della nostra unità d’intenti

Polietje je že od starih liet cajt sejmu, zak’ je bilo v teli lietni sežoni buj lahko iti od adne do druge vasì an takuo se udeležiti prazniku, ki so jih tam opravljali. Navadno je biu senjam povezan s kajšnim svetnikam, takuo de je praznik imeu nimar dva dela. Priet je bla slovesna sveta maša, potlé pa veselica okuole cierkve z bariglami an kolačami.

Tekrat se je vzdignu glas pievcu, ki so veselo pieli po slovensko an navdušili vse. Imam šele v spominu an tudi v ušesah tako lepuo veselje na Rožinci par svetim Pavlu v Sriednjim, kamar me je vozila mama, ki je bla od Podsriednjega.

Na morem tudi pozabiti kakuo navdušeno nam je o telih sejmah pravu gaspuod nunac Kufolo, ki je znu združiti poviest s humorističnimi notami, posebno če se je zgodila vesela nevsečnost, ku tekrat, kàr so bli pozabili vino za mašo an je mežnar iz Čarnega varha muoru iti puonj v Arbeč.

Pridgar gaspuod pre Pieri iz Barnasa je vlieku pridgo, dokar gaspuod Kufolo nie vidu, de se mežnar vrača po starmini z dragoceno staklenco vina.

Par starim po maši nie nikoli manjkala ramonika an bas an tudi veseli ples, ki ga je ankrat začenju sam duhovnik. Zdi se, de je bluo vse buj nadužno. Posebno pa po parvi svetovni vojski je ratu drugi duh, buj nestarpen do plesa, v katerim so bli združeni vsi morebitni griehi. Takuo se je veselje spremenilo v razdor an spor med duhovnikam an ljudmi. Tuole je vederbalo an pohujšalo razpoloženje an je biu senjam na kako vižo zmajšan.

Jest pa na morem pozabiti, kuo je mene an mlade parjatelje razveseliu glas ramonike, takuo de smo otroci sami plesali po vasi. Tuole je bilo zvičer an grede se je iz turma arzšerilo po cieli dolini tonkanje. Vse je bilo ado samuo skupno veselje odraslih an otruok.

Zdi se, de smo se nazaj sporazumeli, takuo de so bile stare strasti preomagane an moremo spet veselo an sproščeno praznovati, vsaj tisti, ki smo ostali na teritoriju.

Vriednost sejmu je bila še ‘na druga. Mi je pravu muoj tata, de so za senjam parhajali ljudje od vsieh bližnjih al’ oddaljenih vasi, takuo de je on poznu skor vse od Dolenje Mierse do Gorenjega Tarbija. Tala je bila velika povezava, ki je dala enostnost naši Benečiji. Mislim, de tudi donas bi na smieli pozabiti tele rečì. Gre za naše skupno preživljenje.

Marino Qualizza