Prave viere na smiemo zameniti s prazno viero_Non scambiamo l’autentica fede con una religione vuota

Že ankaj liet tegà se guorì nimar buj gostuo o starih navadah, o starih jedilih … Vič ljudì gleda zvestuo nazaj an pravi, kuo je bluo buj lepuo tudi v službi Božji, v liturgiji, kadar je bluo posebno par sveti maši skor vse tiho, takuo de se je čulo v sarcu, kar se je gajalo pred našimi očmi. Nekateri so šele takuo zaljubljeni v stare navade, de so prosili Papeža, naj jim dovoli nazaj moliti staro mašo. Za vse tuole je trieba lepuo pomisliti an vebrati, zak’ nie zadost, de je ‘na rieč stara, de ima svojo vrednoto an tudi ne, de je nova, de vajà. V telih stvareh nie nič avtomatično. V donašnjih dneh smo spoznali, de nekatere stare jedila puno služejo zdravju, zak’ so ble jedila ubuogih cajtu, kadar si nismo mogli kupiti tistih reči, ki so donas pa previč močne, sa’ imajo v sebé puno maščobe, ki zlò škoduje. Paršli smo do njih, zak’ smo presiti. Če bi tarpieli lakot, bi bluo vse drugač. Tuole vajà tudi za stare navade, ki so se par kajšnim kraju ohranile. Všeč so nam, zak’ jih na nucamo vič an takuo nam služijo samuo za zabavo an veselico. Druga stvar pa so navade, običaji, ki jih imamo v Cierkvi. Adne so zastariele, ne de bi ble zgrešene, pa zatuo ki nieso vič odgovariale donašnjim potriebam. Sigurno de se je kjek zgubilo, pa na moremo pozabiti, de novi običaji imajo v sebé dragoceno vsebino, ki postane ku duhovna hrana za našo vierno življenje. Pomislimo, kaj pomeni, de moremo biti par sveti maši an zastopiti, kar se moli an kar se puoje. An še kuo so bogata berila Svetega Pisma, ki jih polušamo an nam dajejo tudi parložnost, de jih bomo nazaj brali an premišljuvali tudi doma. Vse tuole nas bogati an zmočnieje našo viero. Nazadnjo se vprašanje obarne tudi na nove viere, ki so se parkazale tudi par nas. Niemajo prave podobe viere, pa spadajo pod tisto varsto. So vse tiste nove mode, ki so nastale posebno po novih medijih, ki jih imamo po rokah. Vierjemo v nje ku nadužni otročiči an vse, kar nam povedò, rata resnica. An takuo je tardà, de je na nobena muoč razbije. Tala je viera, ki na dà svobode, a nas peje v pogubljenje. Na posebno vižo se muoramo varvati, de nas na vklene v svoje kliešče. Telim muoramo parštieti tudi tiste stare viere, ki obujajo nazaj stare vraže, od katerih smo se rešili ku pravi kristjani. Takuo de muoramo odprieti oči, de se na zapledemo v stare zmote. Če gre za viero, je na smiemo zameniti s prazno viero. Modar človek zna ušafati v svojem zakladu dragocene reči, stare in nove, an jih zna lepuo kupe parluožiti, de iz staregih nardì nove stvarì. (Marino Qualizza)

Nell’editoriale pubblicato suil Dom del 31 marzo, il direttore responsabile, mons. Marino Qualizza, mettendo in guardia dai “profeti” di antiche come di nuove credenze, esorta a non scambiare l’autentica fede cristiana con una religione vuota.