Ponosni na našo dvojezično šuolo

 
 
Vsaka družina potrebuje hišo, v kateri kupe živé očà, mati in sinuovi. Kàr pa se družina loči in živi v vič hišah, tarpi. Telo pargliho je matajurski famoštar g. Natalino Zuanella poviedu za razložit tarpljenje dvojezične šuole, ki v zadnjih treh miescih šuolskega lieta je bla parsiljena živiet v treh »hišah«, kar je za učence, starše, učitelje in direkcijo pomenilo dost tarpljenja in še guorš ga predstavljajo negotovost in spori gledé prestoru, v katerih se bojo otroc učil’ v prihodnjem šuolskem lietu.
Besiede, ki jih je g. Zuanella poviedu v petak 18 junja, v špietarski farni cierkvi na začetku svete maše, s katero je končalo šuolske lieto, so na nieko vižo dale globok pomien veliki manifestaciji, vič ku 500 ljudi, ki je potlè začela pred cierkvijo in končala pred kamunsko hišo.
V zadnjih desetlietjih Špietar nie biu priča takemu velikemu številu ljudi za ‘no civilno manifestacijo. Otroc dvojezične šuole, njih starši in številni noni in predstavniki kulturnih društev so se od cierkve po glavni ciesti napotil’ pruot kamunu. Bla je vesela precesija z ramonikami, italijanskimi, evropskimi in furlanskimi bandierami, transparenti s slovenskimi in italijanskimi napisi… Nie bluo čut nobednih polemik, nobednega napada, nobednega naspruotovanja. Manifestanti so želieli samuo vprašat, de naj dvojezična šuola ostane enotna v Špietru in tuo de bi ohranila nje didaktično posebnost in specifiko. Nič drugega, nobednega političnega naspruotovanja, nobedne zahtieve, ki bi ne mogla bit uresničena.
Pred kamunam so predstavniki staršu — Paolo Dreossi, Miha Coren, Igor Tull in Elena Domenis — zlo mierno in z argumenti poviedli špietarkemu šindaku Tizianu Manziniju, ki je biu prisoten, in staršam italijanske sriednje šuole, de kar vprašajo nie nič čudnega al nemogočnega.
Za svoje otroke vprašajo prazne prestore v študentskem domu, učiteljišču in sriednji šuoli in samuo za cajt, ki bo potrieban za prestrojit stari sedež.
Otroci so s pomočjo učitelju med drugim napisali šindaku: »Vsi muorajo imiet možnost se šuolat v svojem jeziku, v svojem ambientu in v parmierni družbi. Samuo tuo si želimo, dragi šindik. Kot otroci mislimo, de ste dolžni poskarbiet za našo bodočnost, nam povarnit naše pravice, našo vedrino in naš nasmieh. Ne vključite nas v stvari, ki nas ne zadievajo. Ne dokazujte svojim ljudem, de so naše doline nazadnjaške, zaostale in vezane na stare zgodovinske spomine.
Odprimo se svietu in skarbimo za našo rast. Pokažite nam, kaj so spoštovanje, starpnost, mier in ljubezen.«
Starši sriednje dvojezične dvojezične šuole so se staršam italijanske sriednje šuole obarnili s telimi besiedami: »Prosimo vas, de izrazite solidarnost do naših otruok in jih začasno sprejmete v vaše šuolske prestore, dokjer ne bo sedež dvojezične šuole dobiu dokončnega sedeža.«
Šindik Manzini je s svoje strani zagotoviu, de »diela za rešit vaše probleme«.
Pred tako miernimi in omikanim besiedami predstavniku staršu in obnašanjam vsieh udeležencu je peščica pruotimanifestantu pobrala šila in kopita ter se razparšila.
Manifestacija bo na dugim ostala v spominu vsieh, ki so se je udeležil’, in, upamo, tud tistih, ki jim je dvojezična šuola tarin v peti in skušajo na vse viže jo poniževat in ji dielat težave.
Spuomnijo naj se tud, de Slovenci videnske province se na bojé vič kakor v mračnih lietih in za branit svoje pravice, bojo, če bo trieba, spet manifestirali v Špietru, Vidnu, Tarstu in Rimu.
In tuo tudi zakì imajo puno parjatelju med Furlani in Italijani, ki so v teli parložnosti izrazili veliko solidarnost z dvojezično šuolo in z vsiemi Slovenci videnske province.