Polietni cajt včera an donas_L’estate di un tempo e quella d’oggi

Od varha svojih skor 77 let gledam na polietje z nieko nostalgijo. Ne za kar se je videlo zadnjo nediejo junja, kadar nas je dosegla tista velika sila glih ob koncu svete maše par Mariji Devici, pa za tiste lepe an tople dni, ki so nas spremjali dobre tri miesce do jesenske bandime.

V tistem cajtu je vse vonjalo po lipi an od njih se je šum buselj šieru od lipe do lipe. Od vasi do sanožet je vse vonjalo po sienu an je vse vriskalo od veselja. Kadar smo grabli an se je od sanožeta do sanožeta slišalo pietje al’ glas, ki nas je vabu, de naj skarbimo za lònce, zak’ se je parbližavu daž.

Tekrat, manjku 50 let od tega, so ble naše vasì šele pune ljudì an otruok. Vsaka družina je imiela hlieu al’ štalo za žvino an je bluo puoje takuo lepuo obdielano, de se je zdielo ku ‘an sam sadovnjak, v katerim se je moglo najti vsake sorte sadnega drevesa, ku jabuke, hruške, čariešnje. Naš nono je napunu vse puoje s takimi drevesi, takuo de smo imieli sadje do pomladi.

Kakuo pa je bluo vse veselo, kadar smo po južni pograbli senuo an ga spravili za kopišče, de bi ga položli na kopò. Kadar je bluo že vse par koncu, nan je tata kuazu, de zavijemo cvitke, de zarobi kopo an de na parpusti, de bi se daž vlivu v senuo. Nie nastavju klabuka ku drugi, zak’ je takuo močnuo zašaraufu, de se je vse lepuo ohranilo, dokjer niesmo sena znesli damu. Tuole smo pa dielali pozime. Pa kàr je bla kopa lepuo nareta, se je tata spušču z varco do tli, mama je pa ograbljala kopo, de je bluo vse gladko an urejeno. Tekrat smo se vsi oddahnili an smo jali: Sada more pridet daž, kàr če, zak’ je senuo na varnem.

Bluo je skromno an mernuo življenje. Pa smo ga živieli v pomaganju med sabo. Kadar je sanožet bla velika, so na pomuoč parskočili sosiedi an glih takuo smo runali tudi mi, de nie manjkalo pomoči, sodelovanja an parjateljstva. Tuole življenje je popunoma za nami. Vse se je spremenilo an so ostale samuo hosti an garbida. Zatuo sam napisu, de me parjema nostalgija za tist svet. Z njim so se zgubili tudi ljudje an so vasì ostale prazne.

Kjek se ponavlja posebno na velikih praznikah. Par Mariji Devici v Dreki se za Rožinco zdi, de se zbudè vsi ljudje, ki so ankrat živeli z nami, zak’ se cierku napune an vasì oživé. Škoda, de tuole traja samuo par dni!

Marino Qualizza

Nell’editoriale del Dom del 15 luglio, il direttore responsabile, mons. Marino Qualizza, rimpiange le estati di un tempo, quando il territorio della Benecia era pieno di vita, curato e coltivato con amore. «Tutto questo – sottolinea – è alle nostre spalle. Sono rimasti boscaglie e rovi. La gente se ne andata e i paesi si sono svuotati».