Po poti gospoda Dionisija_Sulla strada tracciata da don Dionisio

Življenje gospoda Dionizija Mateuciga je ku zmanunje an vsebina naše usode (destina), zak se je njega družina iz rojstne vasi preselila v Laške, na Manzan an potlè v Felet. Preseljevanje v Laške je biu trečji val, je bla trečja pavodnja, ki je splaknila naše vasi. Priet so naši ljudje šli v Belgijo, potlè pa v Kanado an Avstralijo. Z adno razliko: teli so ohranili svoj jezik; tisti v Laškem so ga pa skor pozabili. Takuo, de preseljevanje nie sparaznilo samuo vasi, pa tudi našo kulturo, zgodovino an kar je z njo povezano. Tuole se je zgodilo tudi z mladim Dionizijem, ki je biu v tuolim žarteu skupne nasreče. Potle pa, ki je postau duhovnik, je biu pošjan za kaplana v laško faro an je ostu zuna Benečije do lieta 1991.

Glih tajšno usodo so utarpieli vsi beneški slovenski duhovniki posvečeni od lieta 1957 do lieta 1965. Bluo je 17 mladih duhovnikou. Samuo adan, Adolfo Dorbolò, je ostù v Benečiji od začetka do smarti. Pred njim, a starejša, sta bla Mario Laurencig, ki je celo duhvniško življenje preživeu par sv. Štuoblanku, an Paskval Gujon, ki je biu nomalo liet v Mažaruolah in potle v Matajurju. Vsi drugi al’ so ostali v Laškem al’ pa so se buj naprej varnili v Benečijo, ku Emil Cencig, Božo Zuanella an Mario Qualizza. Tajšna je bla cerkvena politika par nas.

Zadnja desetlietja se je pa niek’ spremenilo. Benečija se je ku zbudila od dugega spanja. Rodila se je želja obuditi našo kulturo an se nazaj naučiti naš slovenski jezik, tudi literarni. Nastala so kulturna društva, pevski zbori, dvojezična šuola. Tuole je sevieda zadielo tudi duhovnike, vsaj tiste buj živahne. V tolo novo smier se je napotiu tudi gospod Dionizij, kàr je paršu v Špietar lieta 1991. Z veliko vnemo, kuražo an pogumam je začelu nucati slovenske piesmi in molitve tudi v Špietru, kjer položaj nie biu prù nič ugodan an nasprotovanje pa veliko.

Lieta 1993 pa je narediu še ‘an korak naprej. Na guod svetega Petra sta monsinjorja Gujon an Birtig obhajala biserno maso (60 let) prù v Špietru. Nadškokof Battisti je molu sveto Mašo an Evangelij je biu po slovensko. Tuole je bluo niek’ zgodovinskega po lietu 1933, kadar je biu slovenski jezik prepoviedan tudi v cierkvi.

Od tekrat so rečì šle naprì. Ne lahko, ampa so šle an je g. Dionizij vztraju, četudi nasprotovanj nie manjkalo. Muora reči, de vse bi bilo lažje, če bi bli tudi levičarski katoličani buj skarbnuo parsotni v cierkvi. Tudi v tuolin se je niek spremenilo.

Zadnja postaja pa so ble Sv. Višarje, kamar je msgr. Mateucig dospeu lieta 1998 an ostù do smarti. Huduo nam se je zdielo, de zapusti Benečijo, kjer je bla njegà parsotnost takuo potriebna. Mislili pa smo, de Višarje potrebujejo nove an modre močì, de bojo poznale novi zagon. An takuo se je zgodilo.

Z veliko dobro voljo se je lotu diela an je takuo pospešu dielovanje na Višarjah, de je tisto Marijino svetišče postalo središče kristjanske Evrope. Poglobiu je znanje slovenskega jezika, se naučiu niemškega. Nadvse pa je dau zgled dobrega pastierja an pravega hišnega gaspodarja. Vse je veselo an ljubeznivo sparjemu an vsi so se čutili kot doma, v svoji hiši.

Tela je prava podoba cierkve, ki nam je ostala v sarcu an ki spremlja spomin dragega Dionizija.

Marino Qualizza