Miesca otuberja se odpre pred nami liep cajt, de skranemo pod strieho polietne pardielke. A je tuole vajalo za pretekli cajt, donas tega skor nie videti vič, zak’ smo zapustili naše puoje an je host že preomagala še sanožeta, s kašjno majhano izjemo. Ostù pa je Burnjak v Gorenjim Tarbiju, ki je donas dobiu še buj velik pomien, zak’ je postau ku ikona, ku špiegu ciele Benečije.
Za glih reči, je biu ankrat Burnjak, ki se kliče takuo, zak’ je cajt burij, pečenega kostanja,najparvo dan posvečen Materi Božji s slovesnomašo, lepo precesijo an potlé pa navadni veselici, ki jo potrebujemo. Takuo smo veselo zaključili polietje. Sada pa je zanimanje buj, za kar se predaja an predstavlja, na tajšno vižo, de Gorenj Tarbij oživieje. Tuole je lepuo an šele zanimivo, pa bi se ‘mielo razluožti lievš reči, de se na izgubi pravega pomiena praznika. Pomislimo, de otuber začne z Rožarsko nediejo posvečeno Mariji Devici, kateri damo v poklon pušji rož, ku znamunje naše ljubezni an spoštovanja.
Otuber je posvečen molitvi, ku zaključek polietnega diela an oddih za dušo, de nazaj ušafa muoč za pametno živlienje. Par tuolim nam pomagajo posebno dvie svetnice, ki jih praznujemo v telem miescu. Dvje Terezije so, mala an velika, adna je živiela na koncu XIX. stuolietja an je postala mlada ikona božje milosti; te druga pa je živiela v Španji v XVI. stuolietju an je postala podoba kristjanske modruosti. Tela žena je zedinila veliko mistiko z neutrudnim delovanjem, de naša Cierku postane vse buj zviesta Evangeliju.
Čujem okuole, de ljudje, vsaj nekateri, vprašajovič pobožnosti, vič duhovnega življenja an obtožujeo cerkvene predstavnike, de tuole previč zanemarjajo, zak’ mislejo, de je trieba odprieti cerkvene vrata tudi današnjim vprašanjam. Vse je pru, a potrebujemo duhovno življenje, ku pardielo za telesne potrebinje. Vse se poveže, duša an teluo, brez pozabiti adne za drugega.
Če bomo hodili po teli poti, bo jesen pravi cajt se veseliti, za kar smo pardielali, an za se zbrati v pravi pobožnosti. Lepuo je videti, de vasi oživljajo za sejme an še buj lepuo je, de se tudi naše cierkva spet napunijo ljudì, ki molijo an piejejo, de bi častili Boga an grede se tudi sami veselili, zak’ moliti Boga pomeni skarbeti tudi za nas.
Marino Qualizza
