Ocena o samostojnosti ne more biti enoznačna_Il bilancio dell’indipendenza non può essere univoco

LikarPred petindvajsetimi leti se je spreminjal in propadal stari svet, utemeljen na povojni ureditvi. Rojeval se je novi. Ljudje so bili polni upanja in pričakovanj. Na temelju ljudske volje, izražene na referendumu decembra 1990, je slovenska skupščina 25. junija 1991 razglasila neodvisno državo Slovenijo. Zelo kmalu je bila država mednarodno priznana in vključena v mednarodno skupnost. Leta 2004 je postala članica Evropske unije in nato še članica zavezništva NATO. Uveden je bil denar euro. To so bili veliki uspehi Slovenije. S sabo so prinesli številne ugodnosti na področju ekonomije in pogojev poslovanja, varnosti in položaja države v svetu. V notranjepolitičnem življenju pa Slovenija ni bila tako uspešna. Vedno znova in vse do danes se podžigajo notranje delitve in nasprotja. Nekdanje s trudom ustvarjeno narodno bogastvo je prešlo v nesposobne roke ali je bilo prodano tujcem. Razpasla se je korupcija in nevestno gospodarjenje. Pojavila se je nova elita nevestnih povzpetnežev. Zelo so se povečale socialne razlike, število siromašnih je naraslo. Nekoč velika medsebojna povezanost in solidarnost se je močno zmanjšala. Cele gospodarske panoge so bile uničene ali močno zmanjšane. Tako stanje je še pospešila nedavna gospodarska kriza. Kvalitetno zdravstvo in šolstvo je zamenjala nekakovost in ponavljajoče se težave. Veliki so bili posegi v človekove pravice. Najbolj kričeč primer so bili izbrisani. Nerazumni so postopki glede migrantov. Doživeli smo celo ograjeno Slovenijo! Kam vse to vodi? V izolacionizem, v vzpon ksenofobije, v nove in nove delitve. Na taka negativna početja še nima odgovora ne Slovenija in ne Evropska unija. In kje smo v tem razburkanem dogajanju Slovenci v Posočju in Slovenci v Videnski pokrajini? Za nas so pomembni odnosi med Slovenijo in Italijo. Odnosi med obema državama so dobri in urejeni. To je bistvenega pomena za življenje ob meji. Od tega imamo koristi vsi in zaradi tega se dobro počutimo. Skrb za Slovence v zamejstvu bi morala biti ena temeljnih skrbi države Slovenije. Pa je res tako? Trdim, da je v zavesti slovenske državne oblasti premalo prisotna skrb za naše rojake v zamejstvu.Ta skrb ni stalnica, marveč se pojavlja kampanjsko in še to prevelikokrat na deklerativni ravni. Življenje ob meji vsakodnevno spremljam že štirideset let. Nekdanji upravitelji velike tolminske občine so pred tridesetimi in več leti veliko bolj skrbeli za negovanje stikov z našo narodno skupnostjo v Videmski pokrajini kot pa sedanja občinska vodstva posoških občin. Prej so bili stiki redni in vedelo se je, kdo je zanje zadolžen. Sedaj pa je to prepuščeno stihiji in osebni naklonjenosti posameznikov. Tudi življenje ob meji se je v petindvajsetih letih močno spremenilo. V sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja je bilo Posočje dobesedno vsak dan preplavljeno z italijanskimi gosti. V Posočju sta cvetela trgovina in gostinstvo. Velika podjetja so dajala delo praktično vsem, saj nezaposlenosti ni bilo. Od potresa leta 1976 do osamosvojitve leta 1991 se prebivalstvo v Posočju ni zmanjševalo. Po osamosvojitvi je sledilo nekaj hudih let, podjetja so propadala, obisk italijanskih gostov je skorajda popolnoma usahnil, število prebivalcev je začelo upadati. Sedaj je stanje v Posočju boljše. Vznikajo nova podjetja, velik je izvoz, v močnem porastu je turizem in tudi kmetijstvo, predvsem po zaslugi Mlekarne Planika in Kmetijske zadruge Tolmin. Vendar nas tepe močna centralizacija na mnogih področjih. Usluge in storitve se umikajo s podeželja v velike centre. Zaradi tega mladi bežijo v mesta ali celo v tujino. Ocena za petindvajsetletno obdobje samostojne Slovenije ne more biti enoznačna. O mednarodni umestitvi Slovenije smo lahko zadovoljni, čeprav bi včasih lahko bolj samostojno ukrepala brez poslušnega izvrševanja evropskih ali ameriških navodil. Zadovoljni smo, ker smo doživeli padec meje in odpravo mejnih kontrol. Ocena notranjega ustroja in življenja ni dobra. Predstavljali smo si umirjeno, delovno vzdušje, brez velikih pretresov. In doživeli smo vsakodnevno prerekanje in razprtije, krajo premoženja, zadovoljevanje zgolj ambicij posameznikov in premalo skrbi za skupnost, za bližnjega. Nekdanjo povezanost in solidarnost je zamenjal individualizem, sebičnost, pohlep.Slovenci v domovini in zamejstvu bi morali biti veliko bolj povezani. Le povezani se bomo lahko uprli mnogim preizkušnjam in težavam, ki jih prinaša sedanji čas in negotova prihodnost. (Zdravko Likar)

Zdravko Likar, prefetto di Tolmin, 25 anni fa ha combattuto con il grado di maggiore nella guerra per la Slovenia. A lui si deve, tra l’altro, la liberazione del valico di Robič/Stupizza dall’armata jugoslava. «Poco dopo la proclamazione, l’indipendenza della Slovenia è stata riconosciuta e il Paese è entrato nella comunità internazionale. È entrato nella Nato e nell’Unione Europea, ha adottato l’euro. Questi sono grandi successi, che hanno portato grandi vantaggi nel campo dell’economia, dell’imprenditorialità, della sicurezza e della collocazione sulla scena mondiale », sottolinea. Non altrettanto positivo è il quadro interno. Anche per ciò che riguarda il rapporto con le minoranze slovene negli Stati contermini. «Posso affermare che nella coscienza dei poteri statali è troppo poca la sollecitudine per gli sloveni d’oltreconfine», scrive Likar.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp