Novi cajti, stari problemi_Tempi nuovi, problemi vecchi

Začeu je adventni cajt, ki nas posebno parprave na Božič. Upamo, de ga na bomo doživieli nazaj zaparti, ku lani, čeglih novice nieso dost razveselive, za kar se gaja okuole nas. Telekrat muoramo reči, de so vzrok za telo stanje, ki nas skarbi, tud’ tisti tardovratni ljudje, ki se nečejo cepiti pruoti okužbi an takuo dajejo muoč virusu, ki na čaka drugega, ku de bi mu pomagali živieti an se šeriti. Vesela božična novica bi bla pru tala, de se teli ljudje premislejo an nam parpusté veselo doživieti božične praznike. Bi bluo lepuo voščilo an prosimo, de naj se godì pru takuo. Ries je, de nan Božje gnade morejo priti od pametnih an sopreobarnjenjh ljudi.

V lietošnjem adventnem cajtu se spominjamo velikegabeneškega rojaka an duhovnika Eugenija Blanchinija ob parložnosti stuo liet od njega smarti. Velik an zasluzen človek je, ki ga lahko parložemo msgr. Ivanu Trinku, ki je biu njega klaša, saj sta se oba rodila lieta1863 an sta preživiela skor celuo življenje v Vidnu, adan ku profesor, drugi ku famoštar v fari sv. Jurija – san Giorgio Maggiore – kjer je skarbeu za duhovno življenje faranu, pa tudi za njih vsakdanjo življenje, ki je bluo v tistih cajtih zelo rievno. Zatuo se je trudiu, de bi se ti mladi parpravli na življenje posebno z izobrazbo, z učenjem, s šuolo. Takuo je ustasnoviu inštitut za mlade čiče, de bi se napravle življenju ku gaspodinje an konkretne učiteljice. Inštitut je biu zelò aktiven do lieta 1990. Za Benečijo je g. Blanchini glih takuo svetovau, naj se modernizira v kumetustvu an naj na pozabe, de smo Slovenci.

Nazadnjo se ga bojo spomnili tudi v Vidnu, kjer bo posvet an bojo po njim poimenovali adno zeleno površino. Tudi po Trinku so v miestu imenovali adno ulico v trajni spomin. Samuo v Benečiji nie prestora.

Stari problemi pa ostajajo v Kanalski dolini, kjer takuo pomemban part slovenskega ljudsta, ki je posebno povezan svetišču na Višarjah, na more dobiti adnega slovenskega duhovnika. Zdi se, de je buj lahko jih ušafati v Indiji ku v Sloveniji. Nam nie zano kakšni so odnosi med našo Vidensko an Ljubljansko škofijo. Vidi se pa, de nie medsebojnega razumevanja, de bi slovensko ljudstvo pod Višarjami imielo slovenskega duhovnika, kàr bi muorlo biti normalno, de se Cierkva, ki bi imiele biti sestre, pomagajo an imajo rade. Al’ se moremo čakati tele čudež za Božič?

Marino Qualizza

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp