Naše mame so nas učile »po slovensko«

 
 
Generalna direktorica Unesca, Bolgarka Irina Bokova, je v sporočilu za lietošnji Mednarodni dan maternega jezika, ki pade 21. febrarja, napisala, de je materni jezik temelj, fonda zgodovine vsakega človieka. V teli parložnosti je Unesco dau poznat podatke o stanju čez 6 tavžint jeziku, ki se jih govori na svietu. Vič ku 50 par stuo od njih je v nevarnosti, de se zgubi za nimar; 96 par stuo jeziku je govorjeno od samuo 4 par stuo ljudi na svietu; 90 par stuo jeziku nie na internetu; vsaka dva tiedna an izik »ugasne«. Stanje je zaries težkuo in nič na kaže, de se stvari zbuojšajo pred »globalno« kulturo, ki vsaki dan vič se vsiljuje v še buj odmaknjene kraje in poderja, kar so ljudje ohranil’ čez tavžinte liet. Na telo vižo se zgubé veliki kulturni zakladi, kakor so jeziki in človieške vrednote, ki so z njim povezane.
Dan maternega jezika nas vabi, de pogledamo na jezikovno stanje naše skupnosti in na možnosti, de ohranimo, takuo ki je napisala direktorica Unesca, temelj, fondo naše zgodovine.
V zadnjih desetlietjih je biu naš slovenski materni jezik prepuščen na pritiske z vsieh strani in je biu vegnan tud iz cierkvi; nie smeu stopit v šuole in če je v njih učilnicah kajšan otrok spregovoriu kako sloviensko besiedo, mu je bla dana globa, multa, kàr doma nie bluo zaries puno palank.
Potlè so začel’ guorit, de naš slovenski jezik… nie slovenski, de je praslovanski, tuo je tist jezik, ki so za guoril’ stari Slovani, kàr so se parkazal’ v tele doline in se boril’ z Langobardi. Vprašanje pa je, de kakuo donas o jeziku močnih in številnih Langobardu nie ne duha ne sluha, medtem ko je naš »slovanski« ostù do 21. stuolietja.
Če se nie biu daržu zlo tesnuo povezanega s koreninami slovenskega jezika, se je biu tud on zgubu, kakor se je zaries zgubu po laških vaseh, ki nosijo slovensko ime.
Vsaki drug dan v videnskem dnevniku beremo pisma, ki na vso muoč tardijo, de naš jezik nie slovenski. Žalostno pa je, de tuo tardijo naši ljudje – Slovenj, katerim je mama govorila in jih učila »po slovensko«.
»Kakuo se dije tuo in tuo po slovensko?« smo vprašal’ naše starše al vasnjane, kàr nam nie paršla na pamet ta prava besieda za ‘no rieč. In nobedan, tenčas, nas nie lopnu al pokregu, če smo jal’ »po slovensko« in ne po slovansko al po staroslovansko. Zaviest in prepričanje, de smo govoril’ po slovensko, sta bla takuo ukoreninjene, de obednemu se nie sanjalo cviblat al postavt pod vprašanje, kar je bluo vsiem jasno in razvidno. Seviede tudi tistim, ki so se na vse viže trudil’, de bi iz naših kraju zrisal’ slovensko domačo govrico. Še Mussolini je pisu, de v Nediški dolin se govori po slovensko in tuo je takuo lepuo viedu, de je lieta 1933 prepoviedu pridgat, molit in piet v cierkvah v tistem jeziku. Teli gaspuodi, ki pišejo v videnski dnevnik, bi se muorli zmisnit na besiede, ki jim jih je učila njih mama… Stari pregovor prave, de kduor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje!