Na vidimo ure, de bomo spet šli k sveti maši_Non vediamo l’ora di tornare alla santa messa

Komentarji / Commenti, Uvodnik / Editoriale
15/05/2020

Aktualno / Attualità

»Tam gor je ‘na cierku glih gor na bul’ …« Takuo Nediski puobi lepuo an zvestuo piejejo v piesmi

Nedieja, ki je posvečena nediejski maši. Besedilo opisuje otroke an vse ljudi, ki hité, za iti h maš’. Zvonovi so že zapieli, zdaj pa piejejo le napri tiči. Vse je veselo an živahno v liepi pomladanski nedieji. Tuolega pa na moremo doživeti že ‘an par miescu, odkar nam tisti neznani an naobarni virus truca strupeno an brez usmiljenja.

Tele tiedne me je puno parjatelju poklicalo an mi poviedalo od svoje velike žalosti, de se na moremo vič srečati za nediejsko sveto mašo. Parjatelji iz dreške fare in tisti, ki smo se srečali vsako saboto v Špietru, de bi kupe pieli an molili par sveti maši. Susy mi je jala, de posebno planinci na videjo ure, de se spet odprejo vrata naše cierkve. Tuole vajà za vso Benečijo.

V svojem sarcu čutim žalost an veseje. Najparvo zak’ nam manjka kjek, ki napune naše življenje an uresniči naše narbuj globoke želje. Zaries smo postali vsi buj rievni, zak’ nam manjka tisti hrana, tistaspiza, so guorili ankrat, ki dà muoč našemu življenju. An grede sam veseu, zak’

sam imeu dokaz, de je maša, an kar je z njo povezano, ostala v naših sarcah an je velika želja, ki dà okus temu, kar imamo v življenju.

Kàr pa čakamo, de zvonovi na bojo zvonili zastonj an de se bomo mogli spet varniti v naše cierkva, imamo parložnost, de poglobimo našo viero z vsakdanjo an družinsko molitvijo, ki nas more daržati v pravim življenju an modruosti.

Lepo parložnost imamo tudi vsi, de preberemo skor vsak dan adno stran Evangelija, ki razsvetlì našo pamet an ugreje naše sarce. Tuole so mi potardili, de dielajo puno med njimi.

Dobro je, de gremo naprì an tisti zvonovi, ki lepuo an veselo pieiejo, zbudé tudi v nas lepe misli an željo za medsebojno an družinsko ljubezen.

Naša molitev an naša skarb naj gre tudi za tarkaj obolielih an tudi, na žalost, tarkaj umarlih posebno v Lombardiji. Kàr se varjemo an gledamo ohraniti naše zdravje, na pozabimo na tiste, ki tarpé par nas an v cielim svietu. Tudi za lakot, za rievščino. Kì ljudì je zgubilo dielo an z njim tudi upanje.

Tele dni so objavili seznam, koliko ljudje zaslužijo v adnim lietu. Benečija ohranja brez problemu dno tiste lestvice, tiste klašifike, ki kaže, de smo zaries te zadnji v Furlaniji Julijski krajini.

Gredè pa me veselì, kàr videm, de so naši an moji ljudjè ponosni, de imajo v sebé tisti ponos, tisto dostojanstvo, ki kaže, de vriednost človieka stoji mimo denarja, četudi je ta potrieban.

Želim, de bomo še napri ponosni an de na zgubimo našega obraza.

Deli članek / Condividi l’articolo