Med Nedižo in Sočo

 
 
Že vič liet se ponavljajo parjateljska srečanja med Slovenci, ki živé ob Nedizi in Soči. Njih namien je daržati živé tiste stike in povezave, ki so tarkaj liet in stuolietja našin ljudem pomagali ohraniti svoj dom, svoje življenje in svojo kulturo.
Zanimivo je, de so tajšna srečanja nastala v lietah, ki nieso bla zelò parložna, zavojo velikih razlik na političnim puoju. Vsedno čut za adno samo slovensko pripadnost je biu buj močan ku politična mišlenja. Že puno liet od tega se je par nas začeu poderjati tist zid, ki je skušu arzcepiti ljudì in narode, ki jih je zgodovina položla adnega blizu te druzega, v skupnem veselju.
Še buj čudno je, de tela srečanja napravjajo civilne ustanove, se pravi naši kamuni in sosiednje posoške občine. Takuo se poznanje in spoštovanje zmočnejeta in počaso padajo vsi tisti predsodki, ki so nam povzročili veliko škodo in naumno sovraštvo.
Osebno lahko poviem, de se tudi jagri al' lovci s tolmiskega in dre-škega območja skupno srečavajo in daržé živuo medsebojno poznanje in parjateljstvo. Kupe se pogovarjajo v domačem jeziku. Še malo liet odtuod je bluo tuole zlata jabuka, ki nobedan je nie mogu dobiti. Muoram pa dodati, de so za tuole parpomagali laški jagri, ki so se včasih pokazali buj odparti ku domačini.
Kàr razmišljamo na tele rečì, muoramo poviedati še nieki drugega.
Kàr je biu v Kobaridu famoštar msgr. Franc Rupnik, stiki in srečanja med farami na adni in drugi strani konfina so bili pogostni, koristni an veseli. Potlé je vse izginilo v začetku novega stuoletja. Čudno!
Ries je, de tudi duhovniki stariejejo in jih je nimar manj, vseglih pa se na smie zgubiti, kar smo pouerbali iz starih cajtu. Kadar so naši kristjani hodili od fare do fare, de bi srečali parjatelje in žlahto ter napravili nova spoznanja in tudi nove poroke in družine.
Če se pa ustavimo v Benečiji, muoramo guoriti še o drugi čudni rečì. V Špietru imamo že puno liet dvojezično šuolo, v katero hodi polovica beneških otruok. Še ankrat vidimo, de so na civilnim puoju buj naprì ku na cerkvenim. Kuo je tuole, de v naših cierkvah niemamo dvojezičnosti, kàr imamo tarkaj šuolarju, ki bi lahko in še veselo molili par maši tudi po slovensko? Kaj bi na bilo pametno, de bi prù v Špietru, kjer ima sedež dvojezična šuola, imieli tudi adno dvojezično mašo?
Seviede, duhovniki in pastoralni dieluci muorajo dati tolo parložnost in gredé, če je kajšnemu par sarcu, naj vpraša, kar mu po pravici gre. Ne samuo de bo tala maša, ampa tudi de v cierku pridejo ljudjé, ki tuole želé.
Tela bi bila liepa novica in novuost za lieto 2011.