Kostanj daje dobar zgled cieli Benečiji_Il castagno sia di buon esempio per l’intera Slavia

V telih dneh, deset liet tega, san šelè brau kostanjove burje, ki so ble zaries debele an pune. Skranjavu san jih doma, za lepe jesenke vičerje. Niesan biu paršù h koncu, kadar san se 18. otuberja 2005 potačiu v prepad nad Bavšico v Sloveniji. Od tekrat niesan šu vič brat kostanja. Bi na šu tudi če bi mogu, zak’ se je parkazala tista čudna gosa, ki je čefala mlade zarode, takuo de je nesla vse za sabo. Lani pa sam vidu, de se je na Trušnjem parkazala kajšna griča. Čelih zelo zahujšana, je zrastla na varheh an je kazala, de morebiti kjek ostane an se rieše. Lietos pa le na tistih deblah videm, de varhì majejo an so griče močne an debele. Zdi se, de nevarna zužka zgublja vojsko. Vsi se tega veselimo an troštamo, de bo šlo lepuo naprej. Kàr smo se o tem pogovarjali, je adan od družbe jau: »Ka’ bi na moglo priti tudi za Benečijo kajšno lepuo kazalo, kajšna liepa novica, de se tudi druge strupene gose an neprijetne zužke umaknejo z naše dezele an nam puste, de bomo živieli zdravi an veseli an bomo znali parnesti dobre an sladke saduove našega diela, naše skarbi v prid an dobro naših ljudì?« Če ohranimo kostanje an očedemo naše zapuščene sanožete an bomo daržali lepo an rožnato našo Benečijo, bomo zaries živieli buj veselo an bomo šele buj zaljubjeni, za kar je liepega v naši kulturi. Tuo je jezik, pietje, muzika, poezija, prazniki, sejmì, združenje ljudi an novo življenje v naših vaseh.Ljubezan do naše zemlje zna roditi puno liepih rečì an parvo, ki si jo želimo, je, de tale ljubezen napune nazaj naše vasì, de bomo spet slišali vriskanje otruok an pietje v naših cierkvah. Na tele način moramo pa pokazati veliko zaskarbljenost za vietre, ki šumé okuole nas. V Špietre nie vič pre’ Maria, na Liesah se na vie, kaj se kuha. Troštamo se, de se na opečemo an de na ostanemo praznih rok, posebno v telih časih, ki nam nieso previč naklonjeni. A, tist znak, ki nam parhaja iz Špietra, kjer nadaljujemo s slovensko sveto mašo, če postane še buj močan an de tudi tisti, ki obiskujejo dvojezično šolo, bojo dali dobar zgled tudi za druge, se bo vse tuole lepuo šerilo po Benečiji an nam parnese zaries sladke burje. (Marino Qualizza)

Il direttore responsabile del Dom, mons. Marino Qualizza, in questo editoriale constata con soddisfazione che il castegno nelle valli del Natisone e del Torre è in via di guarigione, dopo l’attacco del cinipide galligeno. E si auspica che, sull’esempio dei suoi importanti alberi, l’intera Slavia/Benečija sappia guarire dai mali che l’affliggono. Riferendosi alle nosità in campo ecclesiale, così scrive: «A San Pietro al Natisone non c’è più don Mario e non sappiamo cosa ci sia in serbo per Liessa. Ci auguriamo di non restare scottati e a mani vuote in questi tempi che non ci sono molto favorevoli. La messa in sloveno che celebriamo a San Pietro è un segnale positivo. Se diventasse ancora più forte e richiamasse gli allievi della scuola bilingue a parteciparvi e a dare il buon esempio agli altri, diffonderebbe nell’intera Slavia/Benečija uno spirito positivo e ci darebbe caldarroste davvero dolci».Kostanj