Tele miesac smo doživiel’ vesejè an tudi zaskarbljenost o dvajseti oblietnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Veseli smo, za kar se je rodilo, zaskarbljeni, zak’ tele otročič raste počaso an težkuo hode. Pride reč’, de kar prevideva tako potrieben zakon, gre težkuo naprì, zak’ je na pot’ puno ovir.
A če so rečì takuo zapledene v civilnem svietu, je v cerkvenim položaj šelè buj težak. V naši videnski nadškofiji je služba v bogosluzju, liturgiji, v dramatičnem stanju. Vierniki so, a nie duhovniku, takuo de se tisti zaklad, ki so ga nam zapustili naši očetje, počaso zgubja. Treba je, de kajšan pride na pomuoč. Hvala Bogu imamo še puno laiku, ki pejejo reči pametno naprì, a od kraja cerkvenih oblasti kaže, de nie nobene pozornosti, ku de bi jih na zanimala prava duhovna bogatija naših ljudì, ki se predvsem kaže v jeziku.
Za tuole nie zanimanja, četudi gre za tavžintlietno zgodovino. Tuole vajà za nas an tudi za Furlane.
Posebno žalostan primer je Kanalska dolina. Odkar sta umarla msgr.
Dionisio Mateucig an g. Mario Gariup, je slovenska besieda z utarja an prižniceutihnila. Vse je tiho, pa tiho niso ostali vierni ljudjè, ki na vso silo vprašajo slovensko govorečega
duhovnika. Gre za zgodovinsko stvar, ki nas peje nazaj vič ku tavžint liet an ki je dala posebno podobo tistemu preliepemu svietu.
Ljudjè vprašajo, a do sada nieso dobili ne pomoči in ne odgovora.
V predlanskinjem lietu je paršù na pomuoč iz Slovenije p. Jan, a je po adnim lietu muoru končat svoje dielo, saj mu pogodba nie bla obnovljena. Na vemo, kajšni so odnosi med cerkvenimi poglavarji, vemo pa, de Božje ljudstvo nie zadovoljno an tarpi. Nadužno se vprašamo, ali so med kristjani tajšne arzpartije, de ni mogoče, de adan pride na pomuoč drugemu, an de je vse odvisno tudi od cerkvene birokracije.
A je ljubosumna do civilne?
Ali ni mogoče, de bi se slovenski škofje zanimali tudi za zamejske kristjane, brez de se poruši vas cerkveni grad? Al’ smo tudi mi takuo zvesti inštituciji, da bi ohranili tako diplomacijo, ki spoštuje zakone an zaduši clovieka? Tuole se resno an zakarbljujoče vprašamo, zak’ se v Benečiji poderja tisti liep turam naše zgodovine, ki vsebuje viero an kulturo ter ostaja samuo velik prah. Tuolega na moremo parpustiti. Gre za naše celotno življenje.
Marino Qualizza
