Duhovniki na poti resnice in pravice

 
 
Mislim, de bomo daržali v trajnem spominu, kar smo praznovali 24. obrila par Mariji Devici v dreški fari. V enim samem prazniku smo obudili an predstavili pred očì an še bolj usadili v naše sarce an kos naše tavžintlietne zdgodovine.
Obnovili smo spomin na duhovnike zadnjega stuolietja, z namienam, de bomo odparli očì na vso našo zgodovino, ki traja vsaj tavžint liet.
Imamo dolžnuost obuditi tele spomin, zak, kar smo živieli an doživieli v tarkaj liet, je nieki čudnega, izrednega an tesnuo povezanega s kristjansko viero. Vse tele lieta smo branili an ohranili naš jezik, naše pametne navade an učili rod za rodam, de bi znali upoštevati, kar jim je bilo izročeno.
Veseli smo bli v saboto, de vse tuole je ostalo živuo do današnjih dni an nam je dalo parložnost ga nazaj oživieti an počastiti. Na smiemo pozabiti, de v naši deželi smo nieki posebnega, ki obogati skupno živlienje; zatuo na smemo skriti an šele manj zatajiti, kar smo, zak če ne, se na pokažemo vriedni naših staršev in prednikov.
Naša zgodovina je povezana s cierkvijo. Zatuo je bilo zelo parložno, de na tele dan je bil med nami škof, v osebi monsinjorja Battisti-ja, ki je bil naš pastir skor trideset liet. On ima velike zasluge med nami, zak je vedno, jasno, odločno an izkreno branu naše pravice. Tuole je nazaj pokazu v pridigi, kadar se je pogumno postavu na strani resnice an pravice tud če tuole mu nie bilo nimar h nucu. Resnica vaja vič ku vsak nuc an denar. Naša Cierkev, kot družina viernih ljudi, muora iti naprì po teli poti, takuo ki nas uči Evangelj. Če bomo zivieli po Evangeljne, bomo dali našo pomuoč za dobro našega sveta. Skuoze vso našo zgodovino smo takuo dielali, de kar je liepega an časti vrednega, bo poskarbjeno vsiem.
Viera nas na zaprè med štier ziduove, ampak nas odprè pravemu živlienju, tajšnemu, ki še živi vsak dan v naših hišah, vaseh an miestah.
Viera nam je pomala obdielati naš grunt, sieči naše senožeta, varvat naše hosti, imieti radi, kar Bog je stvaru an nam izročiu. An vse tuole so nam ponavljali od nedieje do nedieje naši duhovniki.
Tisti, ki so nam narbuj ostali v spominu, so bli tudi tisti, ki so živieli z nami, ki so se veselili našega veselja an tarpieli z nami za naše tarplienje, ki ni nikoli manjkalo. Zatuo tudi naši ljudje so jih poslušali an gledali živieti po njih učilu.
Cetudi vičkrat so nastale velike težave, jih nieso nikoli pustili same, takuo de je med duhovniki in ljudstvam nastalo tisto lepo sodelovanje, ki je šele živuo še donašnjega dane.
Spomin, ki ga čemo ohraniti, je tadà spomin hvaležnosti, za kar je bilo, an želja sodelovanja za današnje dni, de ostanejo zivé naše vasì an naša skupna hiša, ki je cerkev, de na bo nikoli prazna, a vesela an polna viere an živlienja.