Deset let brez prekletega konfina_Dieci anni senza il confine maledetto

Dvajseto stoletje je bilo zaznamovano z vojnami in s trpljenjem ljudi po vsem svetu. Vojne so povzročile milijone mrličev in pohabljencev, pa tudi mnogo nerešenih problemov in krivic. Veliki problemi so po vojnah nastali zaradi risanja novih mej, ki so bile pogosto zelo krivične; še prav posebej za ljudi, ki so živeli ob takih mejah. Mnogokrat nove meje niso upoštevale pravic narodov po oblikovanju pravičnih razmejitev, kjer bi upoštevali nacionalno sestavo prebivalstva.

Tako je bilo tudi na ozemlju, kjer se stikata slovenski in italijanski živelj.

Na začetku 20. stoletja je celotna današnja Primorska spadala pod Avstro-ogrsko cesarstvo, Benečija in dobršen del Furlanije pa pod Italijo. Po prvi svetovni vojni je tretjina sedanjega ozemlja države Slovenije pripadla Italiji kot nagrada za vstop Italije v vojno na strani Antante. Tako stanje je trajalo do kapitulacije Italije v drugi svetovni vojni 8. septembra 1943.

Po odhodu italijanske vojske je v Posočju, Benečiji, Reziji in Brdih nastalo okoli 2000 km2 veliko svobodno ozemlje z okoli 70.000 prebivalci. To je bila »Kobariška republika«, ki je trajala 52 dni.

Konec druge svetovne vojne je prinesel velike spremembe. Posočje je bilo razdeljeno na cono A, ki jo je upravljala ameriško-an-gleška vojaška uprava ter na cono B, ki je bila pod jugoslovansko upravo. To je trajalo do 15. septembra 1947, ko je bila med Posočjem in Benečijo potegnjena razmejitev, ki je v veljavi še danes med državama Slovenijo in Italijo.

Leta 1954 je bilo rešeno tudi tržaško vprašanje in odnosi med Jugoslavijo in Italijo so se otoplili.

Dokončno so mejo med Jugoslavijo in Italijo leta 1975 določili Osimski sporazumi, ki so na Kolovratu mejno črto še malenkostno popravili.

Slovenija se je osamosvojila junija 1991 in nasledila Osimske sporazume.

Mejne kontrole so bile v popolnosti odpravljene 21. decembra 2007, saj je tedaj Slovenija kot članica Evropske unije vstopila v šengensko območje. Na mejnih prehodih med Posočjem in Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino je v zgodovinski noči z 20. na 21. december 2007 in v nekaj naslednjih dneh zavladalo nepopisno veselo vzdušje, polno upanja in načrtov za naprej. Še posebej veselo je bilo na bloku na Robiču oziroma Štupci, kjer se je zbralo več tisoč ljudi, z visokimi predstavniki obeh držav in obmejnih občin vred.

Po desetih letih od tistega zgodovinskega dogodka, je pravi trenutek, da ocenimo učinek odprave mejnih kontrol med državama.

Na prvem mestu je predvsem svoboda gibanja. Danes smo že skoraj pozabili na vse težave, ki jih je povzročila meja in mejni kontrolorji.

Na administrativni meji med Slovenijo in Italijo ni več blokov. Ni več vsiljivih carinikov, ki so spraševali, kaj imate za prijaviti. Ni več vsiljivih financev, ki so spraševali, kam greste.

Ni treba več kazati dokumentov. Ni dolgih vrst pri prestopu meje. Blago se prosto pretaka iz države v državo.

Če ne bi bilo tabel, ki naznanjajo, da prihajamo na ozemlje sosednje države, bi niti ne vedeli, da smo prekoračili mejo. Ljudje potujejo svobodno, svobodno se gibljejo po obmejnih gorah in na bregovih obmejnih rek.

Posebej je bilo to čutiti letos poleti, ko je Posočje obiskalo rekordno število turistov in verjetno je bilo tako tudi v sosednji Furlaniji.

Velika pridobitev je tudi valuta euro, saj je v uporabi v obeh državah in še v precej državah Evropske unije. Pred desetimi leti smo upali, da se bo tudi v glavah kaj premaknilo, da bo meja tudi v glavah padla.

Res je bil storjen velik napredek, a vendar se še najdejo ljudje, ki bi med nas postavljali meje in nas ločevali.

Še se pojavljajo napadi na slovensko manjšino v Videnski pokrajini. Zanika se tudi njena pripadnost slovenskemu narodnemu telesu. To poraja sovraštvo, šovinizem in neznanstvene razlage porekla ljudi v obmejnem pasu. Modrost in veličina večine se pokaže v spoštovanju manjšine, šibkejših in pomoči potrebnim.

Kljub vsemu so vidne velike razlike. Sodelovanje ni več obremenjeno s sencami preteklosti, več je poznavanja eden drugega, prijateljski stiki so se še poglobili. Spodbudno je druženje mladih z obeh strani.

Sodelovanje občinskih uprav je v veliki meri odvisno od županov in drugih upraviteljev. Občinske uprave na obeh straneh meje so pripravljene sodelovati in so spoznale, da rabijo eden drugega. To se kaže v izvajanju projektov, ki se financirajo v celoti ali delno z evropskim denarjem. Naj jih nekaj naštejem.

Bovška občina je z občino Trbiž začela urejati rudnik Rabelj in Štoln v Logu pod Mangartom ter povodja rek. Z italijanskimi, srbskimi in hrvaškimi partnerji so uredili bovško letališče in letališča v omenjenih treh državah. Z italijansko stranjo pripravlja projekt za posodobitev smučišč na Kaninu.

Občina Kobarid z italijanskimi partnerji izvaja projekt Polpis (upravljanje čezmejnih naravovarstvenih območij), upravljanje s porečjem Nadiže in razvoj trajnostne mobilnosti med Benetkami in Alpami.

Občina Tolmin skupaj z občinama Bovec in Kobarid ter italijanskimi partnerji uresničuje projekta Interbike in Bimobis (urejanje kolesarske infrastrukture). V začetku leta 2018 bo objavljen razpis za deset strateških projektov med Slovenijo in Italijo. Zanimivi za Slovence v Furlaniji Julijski krajini bodo predvsem projekti »Odličnost v turizmu«, projekt »Jezikovne manjšine« in projekt »Pot miru – dediščina prve svetovne vojne«. Na področju kulture sta bila najbolj odmevna projekta Jezik-Lingua in ZborZbirk.

Padec meje se zelo pozna na gospodarskem področju. Velikanski obisk turistov v Posočju bi lahko preusmerili tudi v obmejni pas Videnske pokrajine. Velik je izvoz lesa in mleka v Furlanijo. Podjetja in zasebniki dobro sodelujejo. Še vedno precej ljudi iz Posočja dela v Furlaniji. Odlično se je obneslo sodelovanje na skupnem smučišču Kaninu.

Ogromno obiskovalcev je na muzeju na prostem na Kolovratu. Z razširitvijo muzeja tudi na ozemlje dreške občine bi imeli tudi Benečani veliko korist.

Prihodnje leto se zaključi obnova ceste do bloka na Učeji ter do bloka na Mostu na Nadiži (Ponte Vittorio) ter od Livka do Livških Raven.

Občine Bovec, Kobarid in Tolmin bi se zaradi pristnejših stikov in poživitve sodelovanja lahko pobratile s sosednjimi občinami v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini.

Za ljudi ob meji so pomembni odnosi med Slovenijo in Italijo. Odnosi med državama so dobri in urejeni. Vsi imamo koristi od urejenih odnosov in se dobro počutimo.

Pri nas so državne meje v preteklosti zarezale ločnice, ki so nas razdvajale, a nikoli ločile. Zgodovina nas je le redko pustila pod eno streho. Sedaj smo v času skupnega življenja. Delajmo za mir, da bi tako stanje trajalo večno. (Zdravko Likar)

Nell’editoriale del Dom del 20 dicembre Zdravko Likar, ex prefetto di Tolmin, ripercorre i conflitti, i cambiamenti amministrativi, gli spostamenti di confine, gli eventi e le relazioni che hanno caratterizzato le aree nordorientale dell’Italia e della Slovenia nel corso del Novecento. Nell’arrivare alla notte tra il 20 e il 21 dicembre 2007 – quando la Slovenia, membro dell’UE, entrò nell’area Schengen – Likar elenca le innumerevoli iniziative comuni e i progressi compiuti per avvicinare le zone e le popolazioni a ridosso del passato confine, esprimendo l’auspicio che su entrambi i lati si continui a lavorare sotto lo stesso tetto per la pace, affinché la situazione attuale duri per sempre.