In questi ultimi giorni di ottobre il sole si affretta sempre più velocemente verso il tramonto; il buio conquista altre ore di luce e il verde intenso delle nostre valli sta lasciando spazio ai mille colori dell’autunno. È giàVahti; è già Vsi sveti; è già Verne duše. La festa di Tutti i santi ha origini antichissime. Celebrata nelle Chiese orientali fin dal IV secolo, si diffuse in tutta Europa agli inizi del IX secolo per volontà di papa Gregorio IV, che la fissò al 1° novembre. In questa ricorrenza si desidera ringraziare e lodare Dio per la vita esemplare dei santi: di quelli riconosciuti tali dalla Chiesa e dei tanti uomini e delle tante donne, «santi e sante della porta accanto» – così li indicava spesso papa Francesco – i cui nomi non sono ricordati dai calendari ma che, per chi li ha conosciuti, sono stati «luce del mondo e sale della terra». Essi formano quella «moltitudine immensa che non si riesce a contare, che proviene da ogni nazione, razza, popolo e lingua, e che sta per sempre davanti al trono di Dio», come descrive l’apostolo Giovanni nella sua splendida visione profetica (Ap 7,9). Credere nella comunione dei santi significa credere che tutti noi, che ancora viviamo nel tempo e che ancora scriviamo pagine di storia, siamo una sola cosa con coloro che già vivono l’eternità della vita in Dio. Per questo ne sentiamo la vicinanza e la protezione. A Floriano, Lorenzo, Leonardo, Zenone, Ulderico, Dorotea… e ai tantissimi altri che da secoli invochiamo nelle nostre valli, si aggiungono gli ultimi canonizzati qualche giorno fa da papa Leone: Maria Troncatti, Vincenza Maria Poloni e Bartolo Longo. «I nuovi santi e le nuove sante – ha detto il papa in quell’occasione – con la grazia di Dio hanno tenuto accesa la lampada della fede; anzi, sono diventati loro stessi lampade capaci di diffondere la luce di Cristo… Non sono eroi o paladini di qualche ideale, ma uomini e donne autentici… La loro intercessione ci assista nelle prove e il loro esempio ci ispiri nella comune vocazione alla santità». Parole, queste ultime, che fanno eco a quelle della liturgia: «Con i loro esempi tu ci rafforzi, Signore; con i loro insegnamenti ci ammaestri e con la loro intercessione ci proteggi». La solennità liturgica di Tutti i santi è strettamente collegata alla Commemorazione di tutti i fedeli defunti, attestata fin dal VII secolo presso i monaci cluniacensi e diffusasi in tutta Europa grazie all’abate Odilone di Cluny. Fu lui, nel 998, a rendere ob- bligatoria nei monasteri benedettini questa memoria liturgica e a fissarla al 2 novembre. Ricordando e pregando per i nostri cari defunti, desideriamo non solo affidarli alla misericordia di Dio, ma an – che rinnovare ed essere confermati in quella speranza che rende beata la no – stra vita: la speranza di risorgere con Cristo a vita nuova e di ricongiungerci a coloro che hanno reso belli e felici i nostri giorni, e che ora i nostri occhi non vedono più. Tre riti caratterizzano queste due festività: la celebrazione eucaristica, la processione verso il cimitero e la benedizione delle tombe. Nell’eucari – stia realmente viviamo la comunione dei santi, partecipando con loro alle «cose sante», ossia accogliendo an – cora una volta il dono che Cristo fa di tutto se stesso nei segni del pane e del vino. Non è una sensazione ma una realtà: alla stessa mensa sediamo noi, i viventi nel tempo, insieme con coloro che già vivono l’eternità della vita. Dopo la celebrazione eucaristica si snoda la processione verso il cimi – tero. Tutti procedono dietro la croce astile affiancata dalle due lanterne nere: gli uomini in doppia fila ai lati della strada, i ministri e le donne. Così è da sempre nei nostri paesi. Camminare in processione, accompagnati dal rintocco delle campane, intonando le litanie dei santi o cantando i salmi penitenziali come il Miserere e il De profundis , fa sentire l’unione e la forza della comunità: siamo Chiesa, il popolo di Dio in cammino verso il suo regno di luce e di pace, del quale i nostri cari defunti già partecipano. E poi la benedizione delle tombe: ognuno accanto a quella dei suoi cari, per percepire una presenza ancora viva, per esprimere un affetto ancora ardente, per invocare un aiuto ancora necessario e per dire una preghiera di suffragio a coloro che «si sono addormenta – ti nella speranza della risurrezione». I nostri bei cimiteri, sempre ordinati e curati, i fiori, l’acqua benedetta in ricordo del battesimo, i lumini in onore di Cristo risorto, luce del mondo, sono un vero pardès: così si dice giardino in greco, da cui paradiso. Una bella tradizione da non perdere è la recita del rosario in famiglia, la sera di Tutti i santi. Si prega per i defunti della famiglia, che vengono ricordati uno ad uno perché li si sente ancora vicini, e intanto si rafforza l’unità del -la famiglia. Al rosario si aggiungono i canti tradizionali, in particolare i più belli dedicati a Maria, Kraljica vseh svetnikov , magari avvolti dal profumo delle castagne sul fuoco. Nella nostra Benecia antiche e significative tradizioni, alcune forse di matrice celtica, correlavano i riti liturgici dei primi due giorni di novembre fino agli inizi del secolo scorso. Sono state ampiamente descritte da Giorgio Banchig in questo giornale: le storielle sulla morte raccontate degli anziani per spaventare i bambini; la preparazione della tavola con cibi, bevande e una candela, nella credenza che in quei giorni i defunti venissero a far visita ai loro parenti; le bacche di ginepro bruciate sulle braci, nella convinzione che il loro profumo giovasse alle ani – me dei defunti; la questua del pane che impegnava bambini e donne ad andare di casa in casa per lo scambio del cosiddetto hlebcic o hlebec , il pane dei morti, detto anche panjoka e panin. Tutto aiutava a vivere intensamente le feste di Vsi sveti e di Verne duše , durante le quali un ritornello risuona dolcemente: «Daj jim, Gospod, vecni mir in pokoj». don Giovanni Driussi
V teh zadnjih oktobrskih dneh se sonce vedno hitreje spušča proti zahodu; tema osvoji še nekaj ur svetlobe, in globoka zelena barva naših dolin prepušča prostor tisočerim barvam jeseni. Že so Vahti; že so Vsi sveti; že so Verne duše. Praznik vseh svetih ima zelo starodaven izvor. V vzhodnih Cerkvah so ga obhajali že v 4. stoletju, v vsej Evropi pa se je razširil v začetku 9. stoletja po volji papeža Gregorija IV., ki ga je določil za 1. november. Ob tem prazniku želimo se zahvaliti in slaviti Boga za zgledno življenje svetnikov: tistih, ki jih je Cerkev uradno priznala, in številnih mož in žena – »svetnikov in svetnic iz sosednjih vrat«, kot jih je pogosto imenoval papež Frančišek – katerih imen ne beležijo koledarji, a so bili za tiste, ki so jih poznali, »luč sveta in sol zemlje.« Oni tvorijo tisto »nešteto množico, ki je nihče ne more prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov, in stoji pred Božjim prestolom«, kot jo v svojem veličastnem videnju opisuje apostol Janez (Raz 7,9). Verovati v občestvo svetih pomeni verovati, da smo mi, ki še živimo v času in še vedno pišemo zgodovino, eno z vsemi tistimi, ki že živijo večnost življenja v Bogu. Zato čutimo njihovo bližino in varstvo. Florijan, Lovrenc, Leonard, Zenon, Ulrik, Doroteja … in številni drugi, ki jih že stoletja kličemo v naših dolinah, se jim zdaj pridružujejo še zadnji, ki jih je papež Leon kanoniziral pred nekaj dnevi: Marija Troncatti, Vincenca Marija Poloni in Bartolo Longo. »Novi svetniki in svetnice – je dejal papež ob tej priložnosti – so z Božjo milostjo ohranjali prižgano svetilko vere; celo sami so postali svetilke, sposobne razširjati Kristusovo luč … Niso junaki ali borci za kakšen ideal, temveč pristni ljudje … Njihovo posredovanje naj nam pomaga v preizkušnjah, njihov zgled pa naj nas navdihuje v naši skupni poklicanosti k svetosti.« Te papeževe besede odmevajo v liturgiji: »S svojimi zgledi nas krepiš, Gospod; s svojim naukom nas učiš in s svojim posredovanjem nas varuješ.« Liturgični praznik vseh svetih je tesno povezan s Spominom vseh vernih rajnih, ki ga poznamo že od 7. stoletja med clunyjskimi menihi, v vso Evropo pa se je razširil po zaslugi opata Odilona iz Clunyja. On je leta 998 določil, da je ta liturgični spomin obvezen v benediktinskih samostanih, in ga postavil na 2. november. Ko se spominjamo in molimo za naše rajne, jih ne želimo le izročiti Božjemu usmiljenju, ampak tudi obnoviti in okrepiti tisto upanje, ki dela naše življenje blaženo: upanje, da bomo vstali s Kristusom v novo življenje in se ponovno združili s tistimi, ki so olepšali in osrečili naše dni, a jih naše oči zdaj več ne vidijo. Tri obredi zaznamujejo ta dva praznika: evharistično slavje, procesija proti pokopališču in blagoslov grobov. V evharistiji resnično živimo občestvo svetih, ko skupaj z njimi sodelujemo pri »svetih rečeh«, torej znova prejemamo dar, ki ga Kristus daje samega sebe v znamenjih kruha in vina. To ni občutek, ampak resničnost: pri isti mizi sedimo mi, živi v času, skupaj s tistimi, ki že živijo večnost življenja. Po evharistiji sledi procesija proti pokopališču. Vsi hodijo za procesijskim križem, ob katerem sta dve črni svetilki: moški v dvojnih vrstah ob robu ceste, za njimi ministranti in ženske. Tako je bilo od nekdaj v naših vaseh. Hoditi v procesiji, ob zvonjenju cerkvenih zvonov, ob petju litanij svetnikov ali psalmov kesanja, kot sta Miserere in De profundis, daje občutek edinosti in moči skupnosti: smo Cerkev, Božje ljudstvo na poti v njegovo kraljestvo luči in miru, v katerem naši rajni že sodelujejo. In potem blagoslov grobov: vsak stoji ob grobu svojih dragih, da začuti njihovo še vedno živo prisotnost, izrazi še vedno gorečo ljubezen, prosi za še vedno potrebno pomoč in zmoli molitev za tiste, ki »so zaspali v upanju na vstajenje«. Naša lepa pokopališča, vedno urejena in skrbno negovana, cvetje, blagoslovljena voda v spomin na krst, sveče v čast Kristusu, Vstalemu in luči sveta – vse to je pravi pardès, kar v grščini pomeni vrt, od tod tudi beseda paradiž. Lepa tradicija, ki je ne smemo izgubiti, je molitev rožnega venca v družini na večer vseh svetih. Takrat molimo za družinske pokojne, ki jih omenjamo enega za drugim, ker jih še vedno čutimo blizu, in s tem krepimo družinsko edinost. Rožnemu vencu se pridružijo tudi tradicionalne pesmi, zlasti najlepše posvečene Mariji, kakor Kraljica vseh svetnikov, morda ob prijetnem vonju pečenega kostanja na ognju. V naši Benečiji so se do začetka prejšnjega stoletja ohranili starodavni in pomenljivi običaji, nekateri morda celo keltskega izvora, ki so povezovali liturgične obrede prvih dveh novembrskih dni. O njih je v tem časopisu obširno pisal Giorgio Banchig: pripovedi o smrti, s katerimi so starejši strašili otroke; priprava mize s hrano, pijačo in svečo, v prepričanju, da v teh dneh rajni obiščejo svoje svojce; brinove jagode, ki so jih sežigali na žerjavici, ker so verjeli, da njihov vonj koristi dušam umrlih; in obhod otrok in žensk od hiše do hiše pri t. i. prošnji za kruh – izmenjava t. i. hlebčičev ali hlebcev, kruha za mrtve, imenovanega tudi panjoka ali panin. Vse to je pomagalo doživeti praznika Vseh svetih in Vernih duše še globlje, medtem ko je mehko odmeval znani refren:»Daj jim, Gospod, večni mir in pokoj.« duh. Giovanni Driussi
Daj jim, Gospod, večni mir in pokoj _ L’eterno riposo dona loro, Signore
In questi ultimi giorni di ottobre il sole si affretta sempre più velocemente verso il tramonto; il buio conquista altre ore di luce e il verde intenso delle nostre valli sta lasciando spazio ai mille colori dell’autunno. È giàVahti; è già Vsi sveti; è già Verne duše.
La festa di Tutti i santi ha origini antichissime. Celebrata nelle Chiese orientali fin dal IV secolo, si diffuse in tutta Europa agli inizi del IX secolo per volontà di papa Gregorio IV, che la fissò al 1° novembre. In questa ricorrenza si desidera ringraziare e lodare Dio per la vita esemplare dei santi: di quelli riconosciuti tali dalla Chiesa e dei tanti uomini e delle tante donne, «santi e sante della porta accanto» – così li indicava spesso papa Francesco – i cui nomi non sono ricordati dai calendari ma che, per chi li ha conosciuti, sono stati «luce del mondo e sale della terra».
Essi formano quella «moltitudine immensa che non si riesce a contare, che proviene da ogni nazione, razza, popolo e lingua, e che sta per sempre davanti al trono di Dio», come descrive l’apostolo Giovanni nella sua splendida visione profetica (Ap 7,9).
Credere nella comunione dei santi significa credere che tutti noi, che ancora viviamo nel tempo e che ancora scriviamo pagine di storia, siamo una sola cosa con coloro che già vivono l’eternità della vita in Dio. Per questo ne sentiamo la vicinanza e la protezione. A Floriano, Lorenzo, Leonardo, Zenone, Ulderico, Dorotea… e ai tantissimi altri che da secoli invochiamo nelle nostre valli, si aggiungono gli ultimi canonizzati qualche giorno fa da papa Leone: Maria Troncatti, Vincenza Maria Poloni e Bartolo Longo.
«I nuovi santi e le nuove sante – ha detto il papa in quell’occasione – con la grazia di Dio hanno tenuto accesa la lampada della fede; anzi, sono diventati loro stessi lampade capaci di diffondere la luce di Cristo… Non sono eroi o paladini di qualche ideale, ma uomini e donne autentici… La loro intercessione ci assista nelle prove e il loro esempio ci ispiri nella comune vocazione alla santità». Parole, queste ultime, che fanno eco a quelle della liturgia: «Con i loro esempi tu ci rafforzi, Signore; con i loro insegnamenti ci ammaestri e con la loro intercessione ci proteggi».
La solennità liturgica di Tutti i santi è strettamente collegata alla Commemorazione di tutti i fedeli defunti, attestata fin dal VII secolo presso i monaci cluniacensi e diffusasi in tutta Europa grazie all’abate Odilone di Cluny. Fu lui, nel 998, a rendere ob- bligatoria nei monasteri benedettini questa memoria liturgica e a fissarla al 2 novembre. Ricordando e pregando per i nostri cari defunti, desideriamo non solo affidarli alla misericordia di Dio, ma an – che rinnovare ed essere confermati in quella speranza che rende beata la no – stra vita: la speranza di risorgere con Cristo a vita nuova e di ricongiungerci a coloro che hanno reso belli e felici i nostri giorni, e che ora i nostri occhi non vedono più.
Tre riti caratterizzano queste due festività: la celebrazione eucaristica, la processione verso il cimitero e la benedizione delle tombe. Nell’eucari – stia realmente viviamo la comunione dei santi, partecipando con loro alle «cose sante», ossia accogliendo an – cora una volta il dono che Cristo fa di tutto se stesso nei segni del pane e del vino. Non è una sensazione ma una realtà: alla stessa mensa sediamo noi, i viventi nel tempo, insieme con coloro che già vivono l’eternità della vita. Dopo la celebrazione eucaristica si snoda la processione verso il cimi – tero. Tutti procedono dietro la croce astile affiancata dalle due lanterne nere: gli uomini in doppia fila ai lati della strada, i ministri e le donne. Così è da sempre nei nostri paesi. Camminare in processione, accompagnati dal rintocco delle campane, intonando le litanie dei santi o cantando i salmi penitenziali come il Miserere e il De profundis , fa sentire l’unione e la forza della comunità: siamo Chiesa, il popolo di Dio in cammino verso il suo regno di luce e di pace, del quale i nostri cari defunti già partecipano. E poi la benedizione delle tombe: ognuno accanto a quella dei suoi cari, per percepire una presenza ancora viva, per esprimere un affetto ancora ardente, per invocare un aiuto ancora necessario e per dire una preghiera di suffragio a coloro che «si sono addormenta – ti nella speranza della risurrezione». I nostri bei cimiteri, sempre ordinati e curati, i fiori, l’acqua benedetta in ricordo del battesimo, i lumini in onore di Cristo risorto, luce del mondo, sono un vero pardès: così si dice giardino in greco, da cui paradiso. Una bella tradizione da non perdere è la recita del rosario in famiglia, la sera di Tutti i santi. Si prega per i defunti della famiglia, che vengono ricordati uno ad uno perché li si sente ancora vicini, e intanto si rafforza l’unità del -la famiglia. Al rosario si aggiungono i canti tradizionali, in particolare i più belli dedicati a Maria, Kraljica vseh svetnikov , magari avvolti dal profumo delle castagne sul fuoco.
Nella nostra Benecia antiche e significative tradizioni, alcune forse di matrice celtica, correlavano i riti liturgici dei primi due giorni di novembre fino agli inizi del secolo scorso. Sono state ampiamente descritte da Giorgio Banchig in questo giornale: le storielle sulla morte raccontate degli anziani per spaventare i bambini; la preparazione della tavola con cibi, bevande e una candela, nella credenza che in quei giorni i defunti venissero a far visita ai loro parenti; le bacche di ginepro bruciate sulle braci, nella convinzione che il loro profumo giovasse alle ani – me dei defunti; la questua del pane che impegnava bambini e donne ad andare di casa in casa per lo scambio del cosiddetto hlebcic o hlebec , il pane dei morti, detto anche panjoka e panin.
Tutto aiutava a vivere intensamente le feste di Vsi sveti e di Verne duše , durante le quali un ritornello risuona dolcemente: «Daj jim, Gospod, vecni mir in pokoj».
don Giovanni Driussi
V teh zadnjih oktobrskih dneh se sonce vedno hitreje spušča proti zahodu; tema osvoji še nekaj ur svetlobe, in globoka zelena barva naših dolin prepušča prostor tisočerim barvam jeseni. Že so Vahti; že so Vsi sveti; že so Verne duše.
Praznik vseh svetih ima zelo starodaven izvor. V vzhodnih Cerkvah so ga obhajali že v 4. stoletju, v vsej Evropi pa se je razširil v začetku 9. stoletja po volji papeža Gregorija IV., ki ga je določil za 1. november. Ob tem prazniku želimo se zahvaliti in slaviti Boga za zgledno življenje svetnikov: tistih, ki jih je Cerkev uradno priznala, in številnih mož in žena – »svetnikov in svetnic iz sosednjih vrat«, kot jih je pogosto imenoval papež Frančišek – katerih imen ne beležijo koledarji, a so bili za tiste, ki so jih poznali, »luč sveta in sol zemlje.« Oni tvorijo tisto »nešteto množico, ki je nihče ne more prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov, in stoji pred Božjim prestolom«, kot jo v svojem veličastnem videnju opisuje apostol Janez (Raz 7,9).
Verovati v občestvo svetih pomeni verovati, da smo mi, ki še živimo v času in še vedno pišemo zgodovino, eno z vsemi tistimi, ki že živijo večnost življenja v Bogu. Zato čutimo njihovo bližino in varstvo. Florijan, Lovrenc, Leonard, Zenon, Ulrik, Doroteja … in številni drugi, ki jih že stoletja kličemo v naših dolinah, se jim zdaj pridružujejo še zadnji, ki jih je papež Leon kanoniziral pred nekaj dnevi: Marija Troncatti, Vincenca Marija Poloni in Bartolo Longo.
»Novi svetniki in svetnice – je dejal papež ob tej priložnosti – so z Božjo milostjo ohranjali prižgano svetilko vere; celo sami so postali svetilke, sposobne razširjati Kristusovo luč … Niso junaki ali borci za kakšen ideal, temveč pristni ljudje … Njihovo posredovanje naj nam pomaga v preizkušnjah, njihov zgled pa naj nas navdihuje v naši skupni poklicanosti k svetosti.« Te papeževe besede odmevajo v liturgiji: »S svojimi zgledi nas krepiš, Gospod; s svojim naukom nas učiš in s svojim posredovanjem nas varuješ.«
Liturgični praznik vseh svetih je tesno povezan s Spominom vseh vernih rajnih, ki ga poznamo že od 7. stoletja med clunyjskimi menihi, v vso Evropo pa se je razširil po zaslugi opata Odilona iz Clunyja. On je leta 998 določil, da je ta liturgični spomin obvezen v benediktinskih samostanih, in ga postavil na 2. november. Ko se spominjamo in molimo za naše rajne, jih ne želimo le izročiti Božjemu usmiljenju, ampak tudi obnoviti in okrepiti tisto upanje, ki dela naše življenje blaženo: upanje, da bomo vstali s Kristusom v novo življenje in se ponovno združili s tistimi, ki so olepšali in osrečili naše dni, a jih naše oči zdaj več ne vidijo.
Tri obredi zaznamujejo ta dva praznika: evharistično slavje, procesija proti pokopališču in blagoslov grobov. V evharistiji resnično živimo občestvo svetih, ko skupaj z njimi sodelujemo pri »svetih rečeh«, torej znova prejemamo dar, ki ga Kristus daje samega sebe v znamenjih kruha in vina. To ni občutek, ampak resničnost: pri isti mizi sedimo mi, živi v času, skupaj s tistimi, ki že živijo večnost življenja. Po evharistiji sledi procesija proti pokopališču. Vsi hodijo za procesijskim križem, ob katerem sta dve črni svetilki: moški v dvojnih vrstah ob robu ceste, za njimi ministranti in ženske. Tako je bilo od nekdaj v naših vaseh. Hoditi v procesiji, ob zvonjenju cerkvenih zvonov, ob petju litanij svetnikov ali psalmov kesanja, kot sta Miserere in De profundis, daje občutek edinosti in moči skupnosti: smo Cerkev, Božje ljudstvo na poti v njegovo kraljestvo luči in miru, v katerem naši rajni že sodelujejo.
In potem blagoslov grobov: vsak stoji ob grobu svojih dragih, da začuti njihovo še vedno živo prisotnost, izrazi še vedno gorečo ljubezen, prosi za še vedno potrebno pomoč in zmoli molitev za tiste, ki »so zaspali v upanju na vstajenje«. Naša lepa pokopališča, vedno urejena in skrbno negovana, cvetje, blagoslovljena voda v spomin na krst, sveče v čast Kristusu, Vstalemu in luči sveta – vse to je pravi pardès, kar v grščini pomeni vrt, od tod tudi beseda paradiž.
Lepa tradicija, ki je ne smemo izgubiti, je molitev rožnega venca v družini na večer vseh svetih. Takrat molimo za družinske pokojne, ki jih omenjamo enega za drugim, ker jih še vedno čutimo blizu, in s tem krepimo družinsko edinost. Rožnemu vencu se pridružijo tudi tradicionalne pesmi, zlasti najlepše posvečene Mariji, kakor Kraljica vseh svetnikov, morda ob prijetnem vonju pečenega kostanja na ognju.
V naši Benečiji so se do začetka prejšnjega stoletja ohranili starodavni in pomenljivi običaji, nekateri morda celo keltskega izvora, ki so povezovali liturgične obrede prvih dveh novembrskih dni. O njih je v tem časopisu obširno pisal Giorgio Banchig: pripovedi o smrti, s katerimi so starejši strašili otroke; priprava mize s hrano, pijačo in svečo, v prepričanju, da v teh dneh rajni obiščejo svoje svojce; brinove jagode, ki so jih sežigali na žerjavici, ker so verjeli, da njihov vonj koristi dušam umrlih; in obhod otrok in žensk od hiše do hiše pri t. i. prošnji za kruh – izmenjava t. i. hlebčičev ali hlebcev, kruha za mrtve, imenovanega tudi panjoka ali panin.
Vse to je pomagalo doživeti praznika Vseh svetih in Vernih duše še globlje, medtem ko je mehko odmeval znani refren: »Daj jim, Gospod, večni mir in pokoj.«
duh. Giovanni Driussi
Deli članek / Condividi l’articolo
Zadnje novice
Ultime notizie
Karnahta, majhna in vztrajna prestolnica jaslic _ Cornappo, piccola e tenace capitale del presepe
Druge bukva in film RAI za 100-lietnico g. Cenciga _ Un altro libro e un film Rai per il centenario di don Cencig
Cesta v Rezijo je spet odprta _ La strada è stata riaperta
Lažne gubance bolj zaščitene kot prave _ Gubana a rischio, sono più tutelate le imitazioni. Ci vuole la «Gubanca»
»Zaščita slovenščine za Diepaljo ves je kulturno vrednotenje« _ «La tutela per San Leopoldo è valorizzazione culturale»
Dan odprtih vrat za dvojezično šolo v Špietru _ Scuola bilingue aperta a San Pietro
Podpis pogodbe odpira pot revitalizaciji Kaninskega smučišča _ Firma il contratto per la riapertura delle piste sciistiche sul monte Canin
Novice iz Občin Nediških dolin _ Notizie dai Comuni delle Valli del Natisone
Meja kot kritje in alibi _ Il confine come copertura e alibi
Pre Miljova dediščina _ L’eredità di Pre Miljo