Bogatija in ne špot za celo Italijo

 
 
V četartak 17. marča bo Italija praznovala 150-letnico proglasitve združene Kraljevine s strani parlamenta zbranega v palači Carignano v Torinu. Že polemike v političnem svietu o pomienu samega praznovanja kažejo, de še okuole tele oblietnice se ne morejo Italijani združit in vsi kupe praznovat. Kaj pa Slovenci in še posebe Slovenci videnske province? Mislim, de nie ušafat v zgodovini takega čudnega in spornega odnosa med adno daržavo in ljudstvam, ki v nji živi; nie ušafat take velike ljubezni in predanosti, ki sta bli odvarženi in ponižani.
Dost je pomislit na piesam novomašnika Petra Podreke in Špietra, ki je lieta 1848 napisu: »Predraga Italija, / preljubi moj dom, / do zadnje moje ure / jest ljubu te bom. […] Raztargi te kietne, / obriši suzó, / gor vzdigni bandiero, / treh farbih lepo.«
Dost je pomislit na odkrito voljo in željo domačih duhovniku in administratorju se združit z novo daržavo, ki se je šerila od Alp do Sicilije; dost je spuomnit na beneško gvardijo, ki je na velik petak 1848 obkolila avstrijske vojake na Svetim Martinu, in na može, ki so šli lieta 1849 branit Benetke pred Avstrijci; dost je pomislit na kresuove, ki so jih Benečani paržgal' po gorah, potlé ki je italijanski parlament proglasiu združeno Kraljevino Italijo; dost je pomislit, de na plebiscitu so se zuna adnega vsi možje v Nediških dolinah izrekli za Italijo. Seviede če so beneški duhovniki in administratorji dielali, de bi se pardružili Italiji, nieso ankul imieli v mislih, de bi zavargli in pozabili svoj slovenski jezik. Naspruotno! Lieta 1850 in 1861 so se obarnili na avstrijske oblasti, de bi jim ohranile svoje sodne in administrativne inštitucije in tuo zauoj avtonomije, ki so jo užival' pod Beneško republiko, in slovenskega jezika prebivalstva.
In od Italije kaj so imiel' za lon? Samuo adan miesac po plebiscitu je Giornale di Udine jasno napisu, de tiste Slovane je trieba uničit, iztrebit. Tisti Slovani so za novo Italijo predstavljal' gardo boliezan, ki jo je bluo trieba hitro ozdravit z mnočno medežino, se prave z vesoko italijansko kulturo.
Lieta 1866, tuo je 145 liet od tega, je za Slovence Rezije, Terske, Karnajske in Nediških dolin začela karvava križova pot. Nove oblasti so napele vse sile, de bi z italijanskega teritorija izbrisale tele »špot«, de bi »odrešile« tiste ubuoge gorjanje od poverbanega, izvirnega grieha.
Od tekrat se je nacionalistični duh začeu šerit in ukoreninit tudi med domačimi administratorji, ki so se pustili prepričat od take politike in pred oblastmi, so se začeli kazat buj Italijani ku ljudje v ostalih deželah. Na koncu so le duhovniki branili pravice svojega ljudstva in za tuo so bli od oblasti naspruotovani. Tožili so jih »panslavisma«, kier so le naprej nucal' slovenski jezik v cierkvah in med ljudstvam šeril' bukva Mohorjeve družbe iz Celovca.
Ries je, de so duhovniki ostali edini branitelji ljudstva in njega globoke duše, ki je živiela iz viere ukoreninjene v domačo slovensko kulturo.
Pre Petar Podreka, tist, ki je lieta 1848 zapieu »Predraga Italija«, se je hitro zaviedu nevarnosti italijanskega nacionalizma in je že lieta 1871, se prave pet liet po plebiscitu, v Ruoncu napisu piesam »Slovenija ino njena hčerka na Beneškem«, v kateri se domača govorica pritožuje: »Jaz nisem ne v uradu, ne v šoli, / da ravno tu od vekov živim; / ko tujka beračim okoli, / le v Cerkvi zavetje dobim.«
Na koncu pa pre Podreka preroško store reči Sloveniji svoji hčerki na Beneškem: »Ne misli tak' hčerka slovenska; /Ne obupaj na lastni prihod: / naj pride še sila paklenska, / ne uniči slovenski zarod.«

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp