27 Maggio 2020 / 27. maj 2020

Bo še naprej vse dobro in v redu
Andrà tutto bene

Nič ne bo kot pred pandemijo koronavirusa, ponavljajo vsak dan sociologi, politični komentatorji, časnikarji in ekonomisti. Ljudje se bojo muorali prilagoditi novim razmieram in smiernicam, ki jih bojo dajale vlade na podlagi strokovnih ugotovitev virologu, epidemiologu in zdravniku.

Nekateri tardijo, de nič ne bo kot prej, tudi ko bojo odkrili primerne zdravila in cepivo proti koronavirusu. In tuo kier je stroga izolacija, ki je trajala dva miesca, globoko posegla na ritme življenja, na vsakdanje navade, na človieške odnose; imiela je tudi psihološke posledice ter na obnašanje ljudi – otruok, ki so ostali brez šuole, odraslih, ki nieso smieli v fabrike in urade, in starih, katerim so zmanjkali navadni odnosi

z žlahto in parjatelji. Pred koronavirusom reakcije ljudi so bile različne: nekatere je prevzeu strah, druge nestarpnost pred predpisi oblasti, še druge prepričanje, de je šluo za izmisljeno nevarnost, ostali so se vdali usodi in pokorno izpolnjevali vse ukaze.

V naši Benečiji, Reziji in Kanalski dolini ni bilo večjih težav – ironično poviedano je riedkost ljudi na takuo šarokem teritoriju pripomogla k socialnemu distanciranju med osebami, ki so ga oblasti tako močno parporočevale.

Na drugi strani pa je pandemija poudarla osamljenost starejših ljudi še posebe v gorskih vaseh, ki jim nieso mogli skočit na pomuoč sinovi in vnuki, ki žive v dolini al’ ravnini in so se vsaj ob vikendih vračali v rojstne kraje. Čuli so se še buj osamljene in zaskarbljene, kier so od Špietra odstranili ambulanco in dežurne zdravnike. V nekaterih krajih so se čuli zapuščene, kier na Veliki noči nieso bli deležni nobenega vierskega znamenja in dobre besiede.

Le žegan velikonočnih jedi, ki ga je msgr. Marino Qualizza deliu iz Vidna, je nekako olajšu grenkobo teh prazničnih dni. Še zvonovi se nieso oglasili in oznanili Glorie na Velik četartak in na Veliko saboto. Nobedne bližine, nobednega navodila, kakuo živieti viero v času pandemije … le maša po facebooku, ki pa je dosegla skromno število mladih. Ostalim je biu v tolažbo po televiziji papež Frančišek z njega globoko in dobro besiedo ter z žegnam Urbi et orbi.

Na drugi strani je samoizolacija potisnila ljudi, ki nieso mogli na dielo, na puoje, na varte, v hosta in jim dala možnost ponovno okrtiti lepoto in naravno bogastvo naših gora in dolin; de bi ne ostali zaparti v miestah, so se nekateri varnili v rojstne kraje in oživili vasi. Pokazala se je tudi nenavadna solidarnost s tem, de je bluo poskarbljeno za vsakdanje potriebe te starih. Še posebe so se skazali kamunski možje, prostovoljci in ljudje dobre volje.

Z veseljem smo odkrili razpoložljivost targovin, kmetij, gostiln, de bi poskabiele ljudem na njih domovih.

Če pa razšierimo pogled na stanje naše skupnosti v času pandemije, vidimo, de je popunama zmanjkalo kulturno življenje. Vse prireditve so bile preložene, slovenska društva in organizacije so ble prisiljene prekinit svoje programe. Pa nieso ostale križamrok. Nekateri projekti so šli naprej in jih bojo predstavili, ko se bojo ljudje lahko srečevali.

Praznina pa je bila razvidna; nekaj je manjkalo v ritmu skupnega življenja v naši skupnosti. Kar pomeni, de so slovenske organizacije in njih delovanje glavnega pomiena v kulturnem in socialnem življenju Benečije, Rezije in Kanalske dolini. Kljub šibkuostim, pomanjkljivostnim, zanemarjenju medijev, ne vedno primernim podporam in priznanjem njih diela s strani političnih akterju v naši deželi kot tudi v Sloveniji, so slovenske organizacije življenskega pomena za naš teritorij.

Edina aktivna povezovalna elementa v telem težkem cajtu sta bila časopisa Dom in Novi Matajur, ki sta v naše hiše redno prinašala novice (malo, ker ni bilo prireditev), razmišljanja in komentarje o sedanjem stanju in bodočnosti. Za kar jima moramo biti hvaležni.

Poglavje zase predstavljajo stiki in odnosi z našimi prijatelji v Posočju in s Slovenijo na sploh.

Ko sem vidu skale na ciesti Polava- Livek,sam mislu, de je tuo za šalo zagodla domača mularija. Šluo je pa za resno kamanovozaveso, ki so jo postavle pristojne oblasti, debi preprečile vsaki stik med Benečani in Unejci. Ratalo je takuo, čez nuoč, kot ni bilo vidit še v cajtu narbuj mraćnih lietih hladne vojske. Razlika je, de so namest želieza nucali domače skale.

Kaj pa z odnosi s centralnimi oblastmi? Nobednega, kot da bi ne bli Benečani, Rezijani in Kanalčani del slovenskega naroda in v normalnih časih tako glasno deklamiranega skupnega slovenskega kulturnega prestora. Še kaj? Prosili so nas za pomoč, češ de potrebujejo strokovnjake v boju proti koronavirusu … Edini, ki se je oglasu in ponudu svojo pomuoč, je biu še ankrat Zdravko Likar.

Kot so dali razumiet, bo meja zaparta še dugo. Do konca lieta, takuo de bomo lahko praznovali 51. Novoletno srečanje? Pa s katerimi čustvi?

Torej, nič ne bo kot prej? Nismo preroki ne profesionalni opazovalci tako zapletenih socialnih in ekonomskih fenomenu. Iz mojega nediškega kota sem gledu na to čudno zgodbo in sem tudi razmišlju kako naprej. Takuo sem k ugotovitvi, de nič ne bo kot prej, parluožu željo in sanjo naših otruok, ki so pod v vič farbah narisano mavrico napisali: Vse bo v redu – Vse bo še dobro.

Pa edini pogoj, de bo potlé vse v redu in vse še dobro, je, de nam bojo pandemija in nje posledice, kaj pametnega naučile. Najparvo naj bi nas naučile ljubezen in skarb za naše gore in doline. Njih zaraščenost ne pomeni prevlado narave, ampak popolno zapuščenost s strani človieka in posledično nemožnost za kmetijsko in turistično uporabo. Če nas je tela zemlja redila čez stuolietja, lahko nas more še tolko stoletij. Če so nas načartno prisilili jo zapustiti, obstaja tudi možnost jo spet obdielovat in iz nje živiet.

V drugo naj bi nas naučile ljubezen in skarb za našo domačo slovenko kulturo in jezik. Naš teritorij je biu oblikovan, spremenjen, predielan po podobi in potriebah človieka, slovenskega človieka, ki je na njim živeu.

Če ljudje ne bojo govorili slovenskega jezika, ga bojo govorili kamani.

V trečo naj bi nas naučile zahtevati organsko povezavo in sodelovanje na vsieh področjin s Posočjem. Nie sprejemljivo, de je pandemija dvignila tako vesoko mejo med Slovenci na tem teritoriju.

Vse poviedano bi povzeu v konkretno prizadevanje vsieh nas, v parvi varsti slovenskih organizacij in kamunskih uprav, in vseh tistih, ki imajo zaries pri sarcu našo usodo, za naš fizični in kulturni obstoj. Kot je bilo v času obnove po potresu, ki smo se ga pred dnevi spomnili ob 44. obletnici.

Giorgio Banchig predsednik Inštituta za slovensko kulturo in združenja »Blanchini«