Žalostna je naša jesen brez kostanja

 
 
Pravijo, de je lietos v Benečiji malo kostanja. Dozorielo ga je 80 par stuo manj, kakor lani. Šiškarica — tuo je golazan, insekt (»Dryocosmus kuriphilus« po latinsko, »cinipide galligeno del castagno« po italijansko) — je zajela tudi naše kraje in napravila veliko škodo. Drevesa bo trieba zdraviti. Vprašanje pa je, kaduo se bo lotu telega diela. Saj se zdi, de je v zadnjih lietah med našimi ljudmi zanimanje za kostanj močnuo padlo. Malokduo ga pobiera. Po hosteh se vidijo samuo turisti in nobednega gaspodarja, ki jih preganja, kakor se je gajalo ankrat. Takuo smo zapustili še adno veliko bogatijo Nediških dolin.
Nie dugo liet nazaj, ki je biu v Špietru vsako saboto in nediejo velik targ kostanja, jabuk, hrušk, liešinku, oriehu, medu in drugih kumetuških pardielku. Sada ga nie vič. Vsako nediejo do 31. otuberja je v špietraski industrialni coni par Muoste samuo praznik kostanja, na katerin pečejo burje. Tuole je vse, kar je ostalo velikega jesenskega targa v Benečiji. Se pravi, de je ostala samuo folklora. Celuo burje, ki jih pečejo, parhajajo iz drugih kraju.
Kostanj je imeu velik prestor v beneški ekonomiji. Zadost je pomisliti, de so ga pardielali za celo Furlanijo. Vozili so ga od vasi do vasi in zamenjali za sierak. Prestor je imeu tudi v kulturi, saj se jesenski sejmi par nas kličejo »burnjaki« in jih lepuo praznujemo tudi donašnji dan. V Bardu, v Sedliščah, v Podcierkvi. Te narbuj poznani pa je tist v Gorenjem Tarbiju, ki je v zadnjim desetlietju prerastu v velik kulturni praznik. Škoda, de so mu lietos nespametni politiki vzeli slovensko dušo.
Pa naši kmetje nieso pozabili na svoje kulturne in jezikovne korenine. Gorska skupnost je dala viedeti, de se je 88 kmetu — praktično vsi tisti, ki se z dielan na zemlji preživljajo v slovenskih vaseh v nediških in terskih dolinah — proglasilo, de pripada slovenski manjšini v Italiji. In zatuo je tudi parjelo daržavno finančno pomuoč po zakonu za Slovence.