V nediejo 8. luja je bil velik guod za Špietar in vse Nediške doline. Domači famoštar in vikar mons. Mario Qualizza je v farni cierkvi pieu zlato mašo. Za parpravo v četartak 5. luja je bil v kamunski dvorani posvet o pastoralnim stanju v Benečiji. Le tist dan so v faružu odparli rastavo fotografiji o parvi maši, ki jo je mons. Qualizza pieu v rojstnim Kravarju 1. luja 1962. Posvečen je biu v videnski katedrali dva dni priet.
Mons. Qualizza, kateri so vaši spomini na 50 liet oduod?
»Puno reči imam tu glavi. Vse so lepe, adna lieuš ku ta druga. Sam šu v seminar, zatuo ki mi se je zdielo, de je prù takuo. Videu sam naše gospuode nunce in se troštu biti, ku oni. Njih življenje in dielo mi je bluo všeč. Za parvo mašo je biu velik senjam u Kravarju, kier pred mano ni bluo obednega duhounika v vasi. Okuole mene je bla družina, puno žlahte in ciela vas. Lepuo smo se poznal’, zaki, kàr so ble počitnice, sam dielu ku usi te drugi gor tode. San sieku travo, kopu, nosu darva…«
Vaša parva pastoralna šlužba pa je bla nomalo čudna…
»Sam šu v Solbico. Domači famoštar je šu na obisk v Kanada in je vprašu, naj ga kajšan nadomesti za ‘an par tiednu. Veseu sam sparjeu, saj niesam videu ure začeti dielati ku mašnik. Obisk tistega famoštra v Kanada se je zdujšu in sam biu gor v Reziji 50 dni. Potlé sam šu za kaplana v faro sv. Kvirina v Vidnu. Nobedan se nie čaku, de pošljajo v miesto glih mene, ki so mi pravli, de na morem iti v kraje, ki nieso manjku taužint metru vesoko nad muorjam. Dol sam biu 6 liet in sam se lepuo lepuo ušafu. Famoštar je biu zaries puno bardak in sam biu saldu s te mladnimi in otrokami. Potlé sam dielu drugih 6 liet s te mladimi Katoliške akcije/Azione cattolica videnske nadškofije in ku animator za parve lieto od gimnazije v seminarju. Bluo je puno dobre volje, puno življenja in veseja.«
Lieta 1974 ste šu za famoštra v Naborjet.
»V Kanalski dolini sam biu samuo, kàr me je gospuod Jaculin z moto kajšankrat vozu gor tode. Sem viedu samuo, kje je tele Naborjet. Jal’ so mi, de je biu pravi prestor zame. Sparieu sam in šu subit gor. Med vesokimi gorami san se saldu dobro ušafu. Buj je bluo vesoko, buj veselo sam šu.«
Malo priet ste šu na Himalajo ne kakor duhounik, pa kakor alpinist.
»Imeu sam srečo, da so me vebral’ v tisto odpravo gor na te narbuj vesoke bregi sveta, de bi osvojil’ varh, na kater človek nie še stopnu. 8 nas je bluo in sam 4. vošta 1974 paršu na varh vesok 7.200 metru. Vzdieli smo mu Cima Friuli. Pred nam’ nie bluo gor nobednega. Proval’ so nieki Kanadčani in Kitajci. A nieso imiel’ sreče. Na niekim kamanu so bli zatučeni 4 cveki v spomin na 4 alpiniste, ki so želiel’ prit na varh in so atu umarli.«
Naborjet ste zapustiu lieta 1985, de bi šu ne deleč, v Tabljo.
»Kakor v Naborjetu, san se ušafu lepuo lepuo z ljudmi. Biu sam šele zdrau in v močeh. Lieta 1998 pa me je nadškof Battisti pošju v Špietar, v rojstne kraje.«
Al’ ste spoznu, de pravi prù pregovor Nemo propheta in patria /Nobedan nie prerok v svoji domovini?
»Če kàr sam šu v seminar, sam se troštu, de bom duhovnik tle tode. Pa niesan biu viervu, de so naše doline takuo drugač od tistih, ki sam jih biu zapustu. A sam tle zelo rad«
Kaj se čakate od posveta, ki bo 5. luja, o pastoralnem stanju v Benečiji?
»Ankrat je bluo puno ljudi in je bluo živlenje popunama drugač. Potriebno se je ušafat in poguorit, kakuo se živi viera donašnji dan. Tle po naših vaseh je puno puno znamunj viere. Ljudje so jo živiel’ usak magnjen tam doma in v cierkvi. Viera je bla vsierode. Tudi v domačim slovienskim guorenju: Dobar dan Buog dì; Buog žegni; Buog dì srečo… Sadale je vse drugač. Silno je se ušafat in se zastopit, kakuo bi mogli živieti tisto viero, ki smo jo parjel’ od naših te starih in je narguorš naša bogatija in premoženje. Saj daje trošt našemu življenju na zemlji. Naša Benečija je zaries liepa na vse kraje. Tudi zdrava je. Na viem, kje se more ušafati buj liep kraj za živiet ku tle.«
