Zaščitni zakon nam zagotavlja pravice a moramo zahtevati dosledno izvajanje

 
 
OFrancetu Prešernu, je bilo povedanega in napisanega toliko kot o nobeni drugi slovenski osebnosti. Nima smisla, da bi jaz nekaj dodajal. Prav pa je poudariti, da smo Slovenci iz pesnika naredili svojega junaka. To dejstvo občudujejo po celem svetu. Michel Pochet, priznani francoski arhitekt, slikar, kipar, pesnik in pisatelj je izjavil: »Si je devais changer de nationalité, j'aimerais prendre la nationalité slovène… Če bi jaz moral zamenjati narodnost, bi si izbral slovensko. To mislim iskreno — je nadaljeval —. Narod, ki si je izbral za svoj nacionalni praznik obletnico smrti pesnika, tak narod, čeprav številčno majhen, je velik narod!«
V spominu na Prešerna se torej zahvaljujemo vsem našim prednikom, ki so s svojo kulturo, jezikom in vero, katere so tudi v težkih časih ves čas ponosno nosili in branili, omogočili obstoj našega naroda.
Velikokrat sem razmišljal, ali je prav, da imamo Prešernovo proslavo tudi Benečani. Saj Franceta Prešerna sploh ne poznamo. Velika večina Slovencev v videnski pokrajini zelo malo ve o največem slovenskem pesniku. Mogoče vedo kaj več v Kanalski dolini, kjer je priimek Prešeren še dandanes tam doma, kjer je pokopan pesnikov brat duhovnik Jurij Prešeren v Ovčji vasi, in kjer so pred prvo svetovno vojno imeli nekaj šol v slovenščini. Benečani in Rezijani smo vse vedeli o Petrarci, Danteju, Leopardiju… Na pamet smo morali znati njihove pesmi. Niti o domačem Ivanu Trinku se nismo učili v šoli. Kaj šele o Francetu Prešernu!
Vseeno tudi Slovenci iz videnske pokrajine upravičeno in enakopravno skupaj z rojaki na Goriškem in Tržaškem praznujemo Dan slovenske kulture. Saj so vse naše domače govorice, ljudske pesmi, glasba, pravljice, uspavanke in še veliko drugega neodtujljiv del slovenskega kulturnega zaklada. Zaklada, ki smo ga čuvali in gojili skozi stoletja in skozi težke čase, ko nam je sovražna politika trgala materni jezik, rezala kulturne korenine in preprečevala stik z rojaki, češ da nismo Slovenci, temveč nekakšno brezimensko slovansko pleme, ki nima pravice do pisane besede in šolanja v materinščini. Po grozotah fašizma in druge svetovne vojne smo se v obdobju, ki je poznano kot »mračna leta Benečije«, znali upreti silovitemu asimilacijskemu procesu in se boriti za svoje pravice.
14. februarja bo deseta obletnica sprejetja zaščitnega zakona, ki je sad velikih naporov celotne slovenske skupnosti v Italiji. Nanj smo čakali celih 55 let. Vsi dobro vemo, da ta zakon ni idealen, ker je rezultat političnih kompromisov. Vendar pa predstavlja mejnik v zgodovini Slovencev v Italiji. Z zaščitnim zakonom smo namreč dosegli, da smo tudi Benečani, Rezijani in Kanalčani priznani kot Slovenci. Da smo namreč vsi Slovenci v Italiji končno tudi po zakonu ena sama skupnost.
Seveda pa moramo v videnski pokrajini nadoknaditi zamujeno. Dvojezična šola v Špetru mora čimprej dobiti dostojne prostore, da bo nemoteno in učinkovito delovala, in se mora tudi še naprej razvijati. Njen uspešni model je treba razširiti tudi na Terske doline, kakor zahtevajo krajevne občinske uprave. Potrebno je tudi rešiti težave pri slovenskem pouku v Kanalski dolini, kjer so dejansko vsi osnovnošolski otroci prijavljeni na ure slovenščine, toda ni dovolj finančnih sredstev, da bi ta pouk redno potekal. Prav tako je potrebno razmisliti o dvojezični višji srednji šoli, da bodo tudi dijaki v videnski pokrajini lahko dobro spoznali Franceta Prešerna in vse velikane slovenske književnosti. Lepo bi bilo, da bi imeli tudi dvojezične jasli.
Decembra lani smo po petnajstih letih dobili pravico do sprejemanja televizijskega sporeda Rai v slovenščini. To je bistvenega pomena, da bomo lahko vzpostavili enotni manjšinski medijski prostor in konec koncev tudi slovenski enotni kulturni prostor. Vsi se zavedamo namreč, kako je v sedanjem času pomembna televizija. Prav tako vsi vemo, da je komaj štiriurna tedenska ponudba državne televizije v slovenščini odločno preskromna. Prizadevati si moramo, da se televizijski čas, namenjen Slovencem, okrepi po trajanju in kvaliteti.
Zaščitni zakon nam zagotavlja pravice. Na nas je, da zahtevamo njihovo dosledno izvajanje. Klima je pozitivna. Ob nedavnem državniškem obisku predsednika Republike Slovenije Danila Turka v Rimu je bila naša manjšina označena kot nepogrešljiv dejavnik v odnosih med državama. Predsednik Giorgio Napolitano je celo izjavil, da je slovenska manjšina najpomembnejša narodna manjšina v Italiji. Praznovanje ob 150-letnici združitve Italije je dobra priložnost, da se jasno in odkrito pove, da so narodne in jezikovne manjšine enakovreden del Italije in da so bile nacionalistične in asimilacijske težnje zgrešena politika, ki je ne gre nikoli več ponavljati. Da je bila velika napaka proglas, ki je bil objavljen novembra 1866 – takoj po priključitvi Benečije in Rezije h Kraljevini Italiji – na uradnem »Giornale di Udine« in je oznanjal: »Questi slavi bisogna eliminarli – Te Slovane moramo iztrebiti.«
Tudi deželna uprava Furlanije Julijske krajine gleda sedaj na nas z novimi očmi, kakor je še posebej razvidno iz uradnih izjav novega odbornika za kulturo in jezikovna vprašanja Elia De Anne. To niso le prazne besede. Pri mešani komisiji za obravnavo skupnih razvojnih vprašanj med Slovenijo in Furlanijo Julijsko krajino je zaživelo delovno omizje za manjšinska vprašanja, pri katerem so naše organizacije enokovreden partner. Kmalu bodo ustanovili tudi komisijo za slovensko manjšino pri italijanski vladi. S tem bomo imeli Slovenci neposreden stik z italijansko izvršno oblastjo.
Institucionalni odnos do Rima in do Ljubljane pa je za našo skupnost življenjskega pomena. Manjšina nikakor ni in se ne sme kazati kakor pripadnica ali celo last ene same politične opcije. Manjšina je kot taka sama po sebi politični subjekt.
Pred nami je tudi pomemben cerkveni dogodek. V mislih imam obisk, ki ga bo 7. maja opravil v Ogleju papež Benedikt XVI. Upanje je, da bo tudi takrat prišla do izraza slovenska prisotnost, kakor se je to zgodilo leta 1992 ob obisku Janeza Pavla II., tistega, ki bo 1. maja proglašen za blaženega. Prav gotovo je tudi Cerkev med Slovenci zelo pomemben dejavnik pri ohranjanju slovenskega jezika in narodne identitete. Ob tem ne moremo mimo velikih zaslug beneških čedermacev in drugih primorskih duhovnikov.
Dan slovenske kulture je priložnost, da pogledamo naprej. Materinščina je nedvomno tista vrednota, ki nam je najbolj pri srcu in mora biti naša prva skrb. Prav ona označuje našo podobo in utemeljuje naš obstoj kot obstoj skupnosti. Ne smemo si dovoliti, da bi slovenščina postala nekakšen »drugi« jezik, ki ga sicer dobro poznamo, a ga uporabljamo le pri proslavah, pri kulturnih dejavnostih ali če nas pot zanese v Slovenijo. Nekateri obžalujejo dejstvo, da postaja italijanščina pogovorni jezik celo v slovenskih šolah in športnih društvih. Res je, da je okolje, v katerem živimo in delamo, čedalje bolj večkulturno. V njem pa se moramo vsekakor najprej otresti občutka manjvrednosti, ki v manjšinskih vrstah žal še kar naprej obstaja. V tem smislu je potrebno dosledno vztrajati pri vidni dvojezičnosti, ki jo predvideva zaščitni zakon. Predvsem pa je treba slovenščino uporabljati čim bolj normalno v vsakdanjem življenju. Rabo našega jezika je treba »normalizirati«, če hočemo uporabiti učinkovit izraz, ki so si ga izmislili Katalonci in ga pogosto slišimo pri sosedih in prijateljih Furlanih. Imamo vsa sredstva – kulturna in pravna, da slovenščina ostane ali spet postane naš »prvi« jezik; sicer naš čaka žalostna usoda, da obstanemo le kot neka folklorna skupina, nekakšen indijanski rezervat, ki bo uprizarjal svojo že preminulo kulturo za one turiste, ki bojo željni slikovitega prikaza nekdanjega življenja v naših krajih.
Tako je napisal nepozabni monsinjor Paskval Gujon: »Ali ste se kdaj vprašali, zakaj prebivalci teh nakaj pičlih kvdratnih kilometrov področja tostran Alp, kjub temu, da že nad tisoč let živijo v stiku z latinskim svetom, še vedno vztrajno govorijo slovensko? V tem tisočletju, pa tudi že prej so čez Alpe prišli narodi, ki so govorili različne jezike: vsi po vrsti so pozabili svojo izvirno govorico. Toda naši ljudje je niso pozabili. Kako to? Glavni razlog je prepričanje, da v trajnosti slovenske govorice korenini ohranjanje svoje lastne individualnosti in svobode. Jezik je kot vestalkin ogenj: dokler je ogenj živ, Rim obstaja«.
Tu se seveda odpira glavno vprašanje: kako naj novim generacijam izročimo živo narodno identiteto in ne le folklorno podobo nečesa, kar ne obstaja več?
Globalizacija, ki jo doživljamo, nudi precej prednosti. Predstavlja pa tudi nevarnost, da človek izgubi lastno podobo in vse vrednote, na katerih je ta podoba zgrajena. Slikovit je citat iz pisem brazilskega škofa Helderja Camare: »Ko drevesa vidijo ljudi hoditi, sočustvujejo z njimi. Menijo namreč, da so brez korenin in da jih nosi veter.«
Če primerjamo našo mladino s sovrstniki večinskega naroda, vsekakor lahko opazimo, da je naša skupnost v zavidljivem položaju. Nedavno mi je prijateljica s Finske zaupala, da občuduje beneško slovensko mladino, ki se zanima za svoje kulturne korenine in za svojo zgodovino, ki oživlja in obnavlja stare običaje, ki veselo prepeva ljudske pesmi ob zvokih harmonike. »Pri nas na Finskem tega ni več. Mladi ne gojijo več svoje kulturne podobe,« mi je dejala.
Res je, vendar to velja le za en del slovenske mladine, tako v Benečiji, kakor na Tržaškem in Goriškem. Kako gojiti slovenski jezik, kulturno podobo in narodno zavest na sodoben in tudi za mlade privlačen način v času interneta in globalizacije je izziv, ki ga ima pred sabo naša skupnost. Treba ga je sprejeti in nujno poiskati pravo pot.
Vajeti prihodnosti slovenske manjšine v Italiji so v naših rokah. Drugi nam lahko pomagajo. Sami pa smo kovači svoje usode.