Za Vahte puno navad v Benečiji_Tradizioni di Ognissanti

Vsi se čudimo, kakuo oživé naše vasi za Vahti, na dan tih Svetih an na spomin viernih duš. Parvi an drugi dan novemberja postaneta zaries čudež, ki ga muoramo lepuo upoštevati. Ries je, de je buj močan parklic od tih martvih a, če pomislimo, de je povsod spomin tih rancih povezan z praznikam tih Svetih, lahko pravimo, de tela dva spomina imata nenavadno muoč an napunita nazaj vse cierkva in britofe v naših skor zapuščenih vaseh. Tala je muoč iz večnega sveta an življenja. Nobedan bi je na šteu an se kaže na naši zemlji. Sigurno, de puno naših ljudi pride v domače cierkve an britofe, zak’ je tala stara navada, a tela ima v sebe niek skrivnostnega, ki nam store gledati vesoko, nad naše glave an nam dá videti, kar se navadno na vide, tuo je življenje, ki je pred nami an nas pelje po pravi poti. Najparva je pot naših te rancih, katere smo imieli radi, zak’ so od naše hiše, so naši parjatelji. Oni nas kličejo, četudi na govore vič, pa tuole nam dá zastopiti, de tele klic parhaja od ljudi, ki so živi, takuo živi, de se zaviedamo, de je življenje buj veliko an skrivno, ku kar mislimo. Grede čutimo, de je nit, ki nas združi z viernimi dušami, nit ljubezni. V nji čutimo nazaj, de ljubezan ni prazna besieda, ampa je skala, na kateri je oparto življenje. An ljubezen je kazalo, de s smartjo nie konac, vsieh stvari, temveč začetak novega an prenovljenega življenja. Zatuo, tiste souzè, ki se nam vlijejo po licah, kadar molimo na grobu naših dragih, so kot zaželjeni daž, ki oživlja naše puoje. Telekrat je puoje naša družina, naša vas, naša domovina, naša cierku. Potlè je pa živi spomin tih Svetih. Kadar se človek po smarti sreča z Buogam an umre v božji ljubezni, takrat se sreča z neumarljivim življenjem, ki je Buog. Takrat človek postane svet an dobi popuno veselje, ljubezan. Ti Sveti nam kažejo, de je pravi sviet tisti, ki ga dobimo po naši smarti takuo, de ona nas na straše vič. Po smarti je večno življenje an tuole pride od našega Boga. Takuo, kar muoramo iskati na zemlji, je viera, upanje an ljubezan, zak’ nas tele tri čednosti pejejo ravno k Bogu. Tam je veselje, tam je prava družba an je družina, v kateri se znajdemo popunoma veseli. Zatuo Vahti postanejo najlepša parložnost, de spoznamo, kuo je vriedna naša viera, ki nam med drugim daje tudi srečo, de se nazaj videmo, srečamo an na pozabimo na našo domovino, na našo deželo. An če se tuole se zgodi, zaries na pozabemo tudi na našo viero an se spet srečamo z Buogam, prù kakor se srečamo med nami. Hvala vam, naši Sveti, an hvala vam, naši Ranci, zaries vierne Duše!

Msgr. Marino Qualizza

Za Vahte so v naših krajih imieli puno liepih navad. Adna od njih je bla pobieranje »hliebcu«. 31. otuberja in 1. novemberja so otroci hodili od hiše do hiše, od vasi do vasi in so molili za te rance vsake družine. Za »bogime« gaspodinja jim je dala »hliebac«. »Zložili so se okuole mize – je napisu Toninac Qualizza v Domu lieta 1994 – in so začeli moliti za te rance od tele hiše. Kàr so končali, je gaspodinja dala vsakemu hliebčič v spomin na te dušice od hiše. Kajšankrat namest kruha je dala malo sudu (10-15 italijanskih lir). Tuole je šlo naprej cieu dan. Otroci so paršli tudi iz drugih vasi«. Zvičer so pa vsi moški, ženske in tudi otroc šli molit. Piše še Qualizza: »Usak gaspodar je rad dau “bogime” in usak je tudi rad parjeu hliebac, tudi zatuo ki so ble lieta mizerije in tist kruh je no malo pomau pruot lakoti. Kàr so bli zbrani u hiši in so napounili izbo in ognjišče, žena, ki je vodila rožar, je začela: “U imenu Boga Očeta, Sina in Svetega duha. Bomo molil ‘an Oče naš an ‘no Češčena s’ Marija na čast Ježuša an Marije an usieh pomočniku pred Buogam za use dušice od tele hiše, ki čakajo naše pomaga-nje za doseč venčno zveličanje”. Potle se je zmolilo Oče naš za te rance, od katerih je biu šele žiu spomin in posebno za tistega, ki je zadnji pustu tele sviet. Zaključili so molitve z zadnjo prošnjo: “Bod parporočena an zaročena tala božja majhana molituca za use tiste dušice, ki so se ločile in partile iz tele hiše in žlahte. Gaspuod Buog se usmil’ čez nje. Daj jin Buog nebeško luč in veseje, de bojo pa one za nas prosile.”« Ko so ljudje šli uon, je gaspodinja dala vsakemu hliebac in je guorila: »Na bogime«. Ljudje so odguarjali: »Buog loni in Buog naj se usmili na tiste dušice, ki je za njim’ namienjeno in dano.« (Tele formule je Qualizzi poviedala lieta 1987 Milja Tamažacova iz Sriednjega). V Ščiglah je vsak dobiu tarkaj hliebcu, kolikor je članu štiela njega družina. »Usaka družina – je napisu Luciano Chiabudini v Domu lieta 1998 – je mogla pošjat adnega hišnega brat hliebčiče in tel’ je muoru stopnit čez usake vrata, de na bo zamiere.« Hliebce, al »hliebčice« (na Tarčmune pa jih so klicali »vahče« al »vahčice«) so v starih cajtih parpravljali iz moke serkove al’ aržove. Samuo s cajtan so paršli v naše kraje z Laškega hliebci iz ušenične moke. Sevieda s kruhan so paršle tudi nove imena. Začel’ so jih klicat tud »panjoka«, al’ »panin« al’ »kroštin«. Radodarnost za Vahte in moliteu za dušice te rancih pomeni hvaležnost do tistih, ki so zazidali hiše in obdielali zemljo, pa tudi prošnjo, de bi se parporočili pred Buogam za dobro lieto. Obdarjenje s hliebčiči nie vsierode padalo za Vahte, saj so jih v Čenieboli dajali za senjan, v Prosnidu po pogrebu, še drugod pa za Božič. Morebiti, ne vsi vedo, de je samuo lieta 998 bluo določeno, de dan te martvih naj bi biu 2. novemberja. Kajšno lieto potlè, se prave lieta 1006, je papež Ivan XIX. določu, de se Vsi Svečeniki častijo dan priet. Besieda »Vaht« se je rodila iz niemške besiede »ahten«, po našim »ahtat«, ki pomeni bedieti. Po Qualizzi je telo spoštova-nje te martvih na začetku zime paršlo od paganskih navad, ki so ble vezane na češčenje tih rancih, »katerih dušice bi živiele miez te živih, zatuo so jih stari Rimljani zelo spoštovali in so jih klicali Lari (domači boguovi) al Penati«. »V Benečiji so mislili – piše še Qualizza –, de so ble za Vahti dušice tih rancih pričujoče v hišah, kjer so čakale molitve tih živih. V Sriednjim ženske so skarbiele, de bo čez nuoč goriela luč u hišah an so lepuo ahtale ne pomietat, de na bojo zaganjale uon nevidne dušice družinskih te rancih. Na viljo pred praznikam usieh svečeniku zuonovi usieh cierkvi so žalostno zuonil’ do desete ure zvičer. Use tuole kaže veliko hvaležnost živih do suojih rancih, od katerih so parjeli use premoženje in predusien bogato ljudsko kulturo in izročilo.« V Lazeh so za Vahte napunjovali čandierje hladne uode za dušice, ki pridejo obiskovat hišo. Trudne od duge poti, na smiejo tarpiet žeje. Qualizza je v svoji raziskavi poviedu, de so ble tudi parmierne piesmi za tel dan. Tele so ble: Je angel Gaspuodu, Zraslo mi je, Iz Hlabočine, Glih okuole danajste ure, Obedan na vierje, Piesan od sodnega dneva.

Ogni anno il 1° e il 2 novembre i paesi rivivono, visto che molte persone tornano nei luoghi della loro infanzia. «Questa è la migliore occasione – scrive il direttore responsabile del Dom mons. Marino Qualizza – per capire il grande valore della nostra fede, che ci dona la gioia di incontrarci e di non dimenticare da dove veniamo».

La festività di Ognissanti fu istituita solamente nel 1006 da papa Innocenzo XIX. Molte sono le tradizioni per questa ricorrenza nei paesi delle valli del Natisone. Una di queste è la raccolta del pane dei morti. Nella giornata del 31 ottobre i bambini la mattina e la sera gli adulti si recavano di casa in casa, di paese in paese, a pregare per le anime dei defunti di ogni famiglia. In cambio ricevevano delle pagnottine di pane, cotte appositamente per l’occasione, chiamate «hliebci» o «hliebčiči». Questa tradizione è ancora viva a Cosizza, Liessa, Dolegna, Tribil superiore, Iesizza, Iainich, Clodig, Lombai e Seuza.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp