Med velikonočnimi prazniki je kar pestro tudi v Kanalski dolini. Vrsta običajev se začne v nedeljo pred Veliko nočjo, ki predstavlja uvod v Veliki teden in se imenuje »cvetnica« ali »cvetna nedelja«: pred mašo blagoslovijo po cerkvah oljko in »prajtl«. Slednji je sestavljen iz vej, ki so skupaj zavezane na lešnikovo ali orehovo palico; med vejami razlikujemo »macare« (v knjižni slovenščini mačice), »smrlinje« (brinje), in »hadabitje« (vrsto trnja). Na prajtl po običaju obesijo pomaranče, jabolka, čokoladna jajčka, piškote in »precle« (presta); okrasijo ga še s »pantelni« (trakci) nežnih barv. Na blagoslov ga nesejo otroci, nato prajtl ostane v hiši celo leto. Nekateri ga stavijo na polje, na njivo, na senik ali drugam. Ako ga stavijo v hlev, ga dajo na prag, da živina, ki gre iz hleva na planino, stopi čez prajtl. Nekoč so vejico prajtlna ali vejico blagoslovljene oljke položili tudi mrliču v žep in sicer za popotnico v večnost. Veliki teden po domačem imenujejo »blika nadelja«. Po vaseh v Kanalski dolini se življenjski ritem bistveno spremeni med četrtkom in soboto – in sicer s četrtkovo večerno mašo v spomin na zadnjo večerjo: takrat med glorijo utihnijo zvonovi. Glede tega, so stari ljudje nekoč rekli, »da gredo zvonovi v Rim«. Namesto zvonov začnejo otroci ob določenih trenutkih dneva iti po vasi z ropotalnimi predmeti, ki jih v Kanalski dolini imenujejo »čiček«, »kariola« in »brklca«. Na splošno rečeno, gredo v Ukve, Naborjet in Žabnice zjutraj, ob 12.00 in pol ure pred vsakim verskim obredom; v Ovčjo vas pa tudi zgodaj zjutraj – okrog 4.00. V vsaki cerkvi je božji grob (vidni spomin Kristusovega groba), v katerem med petkovo liturgijo postavijo moštranco z Najsvetejšim v spomin na Kristusovo smrt. Od takrat se začne »uahtanje« (nadzorovanje) božjega groba. Prostovoljni gasilci iz vseh omenjenih vasi nepretrgano stražijo božji grob od petka zvečer do sobote žvečer in sicer s polurno izmenjavo gasilcev. V Naborjetu je v petek zvečer (na dan češčenja svetega križa) tudi procesija na hribček za cerkvijo, kjer se nahajajo kapelice svetega križevega pota. Velika sobota je za večino kristjanov dan češčenja božjega groba – in od petka zvečer do sobote zvečer gredo Kanalčani v cerkev častit božji grob. Po starem običaju se tudi postijo celi dan v petek in soboto.
Na veliko soboto popoldne je tudi stara navada, da blagoslovijo jedi. Blagoslovitev se odvija pri samostojnem bogoslužnem opravilu ali med češčenjem pri božjem grobu. Duhovnik blagoslovi kruh, ki je znamenje božje dobrote in človekovega dela; »šunko« (gnjat), ki je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta; hren ali druge korenine, ki spominjajo na tri žeblje, s katerimi so Jezusovo telo pribili na križ; pobarvana jajca ali pirhe, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran in hkrati so pa tudi podoba groba in simbol vstajenja. Na veliko soboto je blagoslov ognja in vode tik pred večerno mašo, v okviru katere sta pomembna dela slavje luči (saj luč simbolizira vstalega Kristusa) in vesela aleluja (hvalnica vstalemu Kristusu). V Ukvah in v Žabnicah je na veliko soboto zvečer tudi procesija.
Anche in Val Canale si sono conservate molte tradizioni per il periodo pasquale. I riti cominciano già la domenica delle Palme, che in questa zona viene chiamata «cvetnica», ovvero «domenica fiorita». Prima della messa c’è la benedizione dell’olivo e del «prajtl», composto da rami di amento, ginepro e pruno legati attorno ad un bastoncino di legno di nocciolo o noce. Sul «prajtl», che viene abbellito con nastrini colorati, di solito, si appendono mele, arance, ovetti di cioccolato, biscotti e «brezel». A portare il prajtl a benedire sono i bambini. Questo particolare «bouquet» rimane nelle case tutto l’anno. Alcuni lo mettono nel campo, nell’orto o in stalla. Chi lo mette in stalla sta bene attento a fissarlo sulla porta, in modo tale che le mucche dirette al pascolo, passandovi sotto, vengano benedette.
