Te zadnji pozdrav gospuodu Jakulinu

 
 
Sada je gospuod Joško Jakulin »popunoma u Kristusovih rokah, u šigurnih rokah. On ga je usak dan skuoze 66 liet, daržu u sojih rokah u Euharestiji an ga podariu viernin bratran. Sada je on u rokah od Boga, kateremu je posvetiu celuo življenje«. Takuo je pruot koncu soje kratke pridge poviedu uidenski nadškof, mons. Andrea Bruno Mazzocato, na pogrebu starega kravarskega famoštra.
Judje, vierniki an parjatelji ranjkega gospuoda Jakulina so bli klicani, de bi ga zadnji krat pozdravili an molili za njega dušo, ob 10. uri u pandiejak 12. luja. Pred cierkujo na Žariščah, u Gorenji Miersi, je čaku nadškof, de bi častitega marliča peju pred utar. Judje so pod glasan kometiral', razparšeni po grivi pred cierkujo. Zad za kaselo so judje šli u cierku an napunli klopi po navatah. Za utarjan so bli trije nadškofi (tudi mons. Alfredo Battisti an mons. Pietro Brollo). Somaševalo je petnajst duhovniku. Usi kupe so molili, de bi Buog sparjeu dušo pokojnega.
Devedeset liet staruosti je dočaku gospuod Jakulin. 66 liet je biu mašnik. Skor use je preživeu ku kaplan an ku famoštar (vas je postala neodvisna fara lieta 1956) u Kravarje. Pa že puno liet nie živeu u kravarskin faruže; u zadnjih lietih zauoj staruosti an nadluog je muoru pustit tudi andohti u vaški cierkvi an se ustavit u uidenskin rikoverje za stare duhounike.
Gospuod Jakulin je molu sojo parvo sveto maso miesca luja 1944 pruot koncu druge uojske. Že tekrat je znu pokazat, kuo je imeu par sarcu soje judi an njih posebnost, saj je stuoru natisnit sveto podobico, ki jo je napravu za spomin parve svete maše s telimi besiedami: »Jezus je zagledal mnogo ljudstva in zasmililo se mu je; Joško Jakulin novomašnik 9, 16-VII- 1944. S tem je pokazu soj te pravi obraz.
Nadškof Mazzocato ga je pohvalu u pridgi. »Malo dni nazaj — je poviedu — je gospuod Jakulin praznovau 66 liet sojga pastierskega službovanja. Njega življenje je bluo ku razpartjeno med močno povezanostjo s sojo rojstno zemjo an z odpartostjo misijonarija. Nie pozabu al’ zapustu ankul sojih Nediških dolin. Posebno u parvih lietih sojga službovanja, je močnuo skarbeu, de bi bli u doline spejani vodovodi an elektrovodi, cieste an servisi, de bi bluo olajšano življenje judi po beneških gorah. Naudušen je biu do sojega domačega izika an usakdanjega življenja nediških judi. Študjù je an pisu. Pogostu je tuole dielu z močno zauzetostjo. Imeu je poseban temperament, močnuo borben pa globoko naudušen«.
Dobre diela an skarb dušnega pastierja sta na koncu maše potardila tudi dva govornika; parvi je pokazu hvaležnost gospuodu Jakulinu za niega »misijonsko« dielo dol po Laškin, drugi pa, ku domači faran, ki je zrasu pod Jakulinovih peruotah, je puobnu kuo je on biu ob strani sojih judi od karsta do svetega oja, za skor tri generacije faranu.
Judje so, po žegnu marliča an zadnjin pozdravu s piesmijo »Lepa si lepa roža Marija« počaso odšli. Ne velika skupina judi se je pa zbrala u britofe u Kravarje, blizu jame kjer bo ranjik famoštar počivu za vekomaj. Podutanski famoštar, g. Rinaldo Gerussi, je požegnu grob grede k’u tišini se je šieru glas mlade pieuke, ki je piela staroslovansko žalostno melodijo. Peščice zemje, ki so jih žalostni farani metali u grob po stari navadi, so ble zadnji pozdrav. Nie biu še pudan, k’je na Kravar nazaj padla navadna tišina, ki pokriva naše gorske vasice, ki oživijo samuo u takih žalostnih okuolestavah.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp