Parvi maj žalostan dan_Primo maggio giornata triste

Parvi maj je praznik diela, zatuo se tele dan vsi ustavemo, de bi se veselili diela, ki ga imamo. Morebit’ niesmo nikul pomislili, kaj pomeni besieda praznik. Pride reč, de je prazno, glih takuo ku italjanska besieda vacanza, ki jo je še buj težkuo zastopiti, zak’ pride od latinske vacuum, tuo je praznina. Praznik pa navadno pomeni, de tisti dan niesmo nabasani nobednega briemana, nič nas na tlači takuo, de moremo lahko an lahno letati an pluti.
Zadnje lieta pa so se rečì spremenile. Že skor osam liet je puno ljudi prazno diela, zak’ ga niema. Svediede tudi par nas, kjer je brezdielnost stara boliezan. Zatuo je Parvi maj buj ku veselje postau žalostan dan, zak’ ni trieba znati dost, de lahko zastopimo, de brez diela nie življenja.
Kar me pa narbuj razburja, je vsakdanjo guorienje, od višjih predstavniku do ponižnega famoštra, ki nas spominja o potriebi diela. Na potrebujemo vič besied, tudi mojih ne, zak’ na dajo diela an pusté rečì, tajšne, ki smo jih ušafali. Ries je tudi, de je današnji sviet zadost kompliciran an se rešiti od telih težau, je zelo težkuo. Pa, za glih reči, na pozabimo, de smo tele sviet napravili mi z našimi zakoni an ustanovami.
Obarnimo se pa na našo Benečijo. Kàr se  iz Vidna vozim do Marije Device v Dreki, vidim kakuo je liepa, puna rož in cvetenja, vsaj kjer je ostalo še kjek puoja. Po nekdanjih senožetah pa cvadejo viešnje, ki preomagajo druge drievja. Na žalost jabuke nieso takuo močne an ob strani poti kažejo suhe varhe, zak’ niemajo vič zraka, de bi sapale. Kàr gledam vse tuole, mi pridejo v pamet tisti predlogi al’ pa projekti, ki pravijo, de šele moramo rešiti našo Benečijo.
Seviede pustim tele projekte tistim, ki znajo an so ročni za tele rešitve. Videm pa, de je vsierode ratala host. Trieba bi bluo, de bi jo na kajšno vižo obdielali. Ne samuo jabuke, pa so tudi kostanji usahnili, zak’ jim je zmanjkala sapa v arbidi an brušjanu. Senašeta so skor izginile, an z njimi tudi tiste vsakovarstne rože, ki so bile vselje ljudi an bušel. Par svetim Šinklavžu nad Jagnjedan, na bo vič kukalc, zak’ jih je včefala trava.
Za ozivieti nazaj našo Benečijo, je trieba dieti kupe vse moči, napraviti kajšno sosednijo, de bi se pomagali an dielali kupe, zak’ vsak za se na puojdemo deleč.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp