Papež je zaskarbljen, zak’ vide, de se s tolo materjo obnašamo ku sinuovi, ki čejo vse an na dajo nič. Tala malomarnost pride posebno, zak’ v stavrstu na spoznamo Božje roke. Se pravi, de je Buog vse ustvaru an dau ljudem, de bi znali obdielati an varvati tisti dar, ki nam ga je dau. Gre za tisti nebeški vart, ki nam že na teli zemlji prave, kakuo je vse lepuo, kar je Buog stvaru. Zatuo je nujno potriebno, de bomo znali brati tiste, kar papež imenuje »Evangelj stvarstva«.
Sviet, ki ga je stvaru Buog, je ku bukva Evangelja. Muoramo ga znati prebierati, se začuditi, veseliti
an biti navdušeni, kàr zagledamo njegovo lepoto, ki je tudi podoba Božje lepote. Takuo de nam Evangelj daje možnost spoznati, kar je liepega, vriednega, zanimivega na naši zemlji. Ona je velik čudež, ki nam ga je Buog dau, de bi se veselili an parpravili na tisti velik čudež, ki bo srečanje z živim Buogam.
Trieba je imieti viero, de se parbližamo zemlji an de jo bomo spoštovali an varvali, takuo ki se spodobi za modrega človieka. Muoramo prositi, de tele modruosti ne bo manjkalo na našim svietu.
Kadar se pozabe vse tuole, se vsa poezija zgubì, an ostane samuo tehnika, ki gleda, kakuo nucati stvarì an obogatieti vič, ki se more. Tajšno ravnanje parnese smart na sviet, zatiranje tih buozih an konac merù.
Kar skarbi Papeža je bluo poviedano že v II. Vatikanskem koncilu, pride reči, de nam naša viera na zaperja oči, a nas uči povezovati nebuo an zemljo, zak’ nam je vse dano od adnega Boga, ki ima takuo rad naš sviet, de je postau človek z nami, de nam pokaže, kuo viera pomaga rešiti težave, napake an griehe, ki jih vsaki dan naprav- jamo nazadnjo pruoti nam.
Muoramo se zaviedati, de je vse, kar je na svietu an kar imamo po rokah, ku veliko bogoslužje, liturgija,
ki nas uči, de dielo an moliteu postaneta le adna Božja sluzba, ki pomaga ljudem pametno an modro zivieti.
Zatuo nas na koncu svojega pi- sma papež vabe na ekološko spreobarnjenje, iz katerega se pa rodi prava an celotna pobožnost, ki jo potrebujemo. Govor gre na pobožnost, zak’ se vsi muoramo zavedati, de je rešiteu za naš sivet an za naše življenja prù pobožnost.Pride reči povezava z Buogam, zak’ brez moči, ki parhaja od Višjega, na moremo speljati tistega programa, ki je napisan v stvarstvu. Buog nie odvič, al’ pa le pomuoč ljudem, ki niemajo v sebe tarkaj moči, de bi se znali sami rešiti.
Buog je rešenje, je življenje, zak’ je stvarnik življenja. Tisti ki v Anj vierejo, so hvaležni an veselo sprimejo Božji dar, ki postane tudi zveličanje an veselje vsakega človieka, ki je paršù na sviet.
Papežove besiede so pa kar parmierne za našo Benečijo, zak’ se v našim majhanem prestoru gajajo vse nevsečnosti, ki jih štiejemo na svietu: prazne vasi, neobdilana senožeta, zapuščene hosti an klavarno življenje za tiste, ki so ostali na teritorju. Tudi za nas je potriebna nova an močna viera, de nam odprè pot do upanja. Tuole nam morejo izprositi naši stari ljudjè, ki so ohranili viero an so ostali spomin lieušega sveta.
