Obnovimo romanje_Facciamo rinascere il pellegrinaggio

Na velik jubilej lieta 2000, de bi pobožno končali XX. stuolietje an II. tavžinlietje ter de bi kristjansko začeli ku parjatelji nove cajte, za Majnca smo ruomali na Staro Goro, na dan kàr je biu Sveti Duh dan svietu, ki se je rodiu z Kristusovim ustajenjem.
Velika precesija z oflokanimi križi se je zvijala po klancu. Cierku pa nie mogla obdaržati vsieh, zak’ nas je bluo zaries puno. Na obrazah vsieh ljudi, ki so se udeležili telega ruomanja, se je videlo veselje, zak’ je biu namien, de se od vsieh far Benečije srečamo vsi kupe an damo spoznati našo viero ter tudi željo, za odpustiti vse težave an nevsečnosti, ki so nas spremljale po vojski an ki se niso ble še potolažile. Konac an začetek sta bla prù lepa. Potlè smo precesijo ponovili vsako lieto, četudi ne s tisto gorečnostjo parvega lieta.
Lietos pa imamo drugo lepo parložnost, zak’ 8. dičemberja začne lieto Božjega usmiljenja, prù na tisti dan, kàr so zaparli Drugi vatikanski koncilj. Imamo takuo dva dogodka, ki nam bota pomagala lepuo obhajati tele svečanosti an ponoviti tisti kristjanski duh, ki nas muora voditi.
Srečanje na Stari Gori pomeni srečanje z Božjo milostjo v obrazu Matere Božje, na katero imamo vsi posebno pobožnost. A grede pomeni, de tala pobožnost ušafa korenine tudi v našim življenju, de Božje usmiljenje postane an rata tudi usmiljenje med nami, de naše sarce rata buj mahno, de zgubi kamnito sarovino an nam dà muoč, de postanemo pravi parjatelji, ki se znajo pomagati an zastopiti. Skuoze Božjo milost bomo znali ljubiti našo deželo, naše vasi an družine.
Lietos bi mogli tudi postrojiti podobo telega ruomanja. Če je kajšan, ki nie od našega dekanata, težkuo zastope, kaduo smo an odkod parhajamo, zak’ vse, kar beremo, molemo an pojemo vaja tud’ za tiste, ki parhajajo od Venegazzu-ja. Samuo na koncu, kadar zapojemo »Lepa si, roža Marija«, morebit’ de se kajšan sprašuje al’ smo Poljaki.
V Beneciji skarbimo, vsaj nekateri, de na izgubimo dvieh rečì, viero an kulturo, ki je močnuo povezana z izikam. Tele dvije rečì nieso dobar kup, so dragocene an jih na moremo zapustiti, zak’ gre za našo pravo podobo. Če vse tuole povežemo še z našo zemljo, imamo tri točke, ki so naša bogatija an naš ponos, nad katerim Starogorska Mati ima milostljive očì. Na njo zaupamo.