V četrtek, 29. junija, na dan sv. Petra in Pavla, je Blaž Zorko v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. V nedeljo, 2. julija, pa je v domači župnijski cerkvi Presvetega odrešenika v Kosezah imel svojo prvo mašo.
Blaž je odraščal v Ljubljani v šestčlanski družini. Poleg mame in očeta ima doma še dve mlajši sestri in mlajšega brata. Oče Tomaž, po rodu iz Prekmurja, je imel v številčni očetovi družini dva strica duhovnika. Tomaž je odraščal, vseskozi živel in delal z vero v besedi in v srcu. Oče za Blaža pravi, da mu je bila odločitev za duhovništvo položena že v zibelko. Tudi sestri in mlajši brat niso bili presenečeni, ko se je Blaž odločil za duhovniški poklic. Pri njegovi odločitvi so ga vseskozi podpirali z besedo in z molitvijo. V družinski molitvi so po Blaževi odločitvi za poklic vsakodnevno dodali še očenaš za Blaža.
Blaževa mama Bernarda pa je posoškega rodu. Odraščala je v družbi treh sester, s katerimi je preživela otroštvo v verni družini v Gabrjih, vasici ob Soči. Na romanju v Sveto deželo se je srečala s Tomažem in kmalu sta sklenila nadaljevati skupno življenjsko pot. Po poroki je Bernarda zapustila rodno tolminsko vas in se preselila k Tomažu v Koseze v Ljubljano. Po rojstvu prvega otroka Blaža se je odločila, da bo ostala doma in da bo s pomočjo svojih sester ter Tomaževe mame skrbela za varno odraščanje malega Blaža, Veronike, Andreja in Katarine, ki so drug za drugim prihajali na svet in v družino v Kosezah prinašali veselje in skrbi. Še kot dekle je Bernarda zaključila katehetsko–pastoralno šolo v Tolminu. Svoje znanje pa ne prenaša le na svoje otroke. Kot katehetinja je v župniji poučevala verouk in aktivno sodeluje pri Karitasu. Z družino redno obiskuje nedeljske maše in poje v cerkvenem pevskem zboru, doma pa skrbi za skupno molitev.
Novomašnik Blaž je pričel v domači cerkvi ministrirati že kot majhen deček. S skupino somišljenikov mu je cerkev postala kot drugi dom. Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje na škofijski klasični gimnaziji, nato pa se je odločil za bogoslovni študij v semenišču. O tem, da bi posprijateljeva tal duhovnik je pričel razmišljati še kot mali ministrant. Na poti do bogoslovca ga je s svojim zgledom spodbujal domači župnik, duhovne vaje na teološki fakulteti pa so ga utrdile pri tej, za današnje čase precej neobičajni odločitvi. V pripravah na novo mašo so sodelovali tako očetovi sorodniki, kot sorodniki po mamini strani iz Gaberij in Volarij ob Soči.
Nona Mira in nono Venc sta zadnji junijski četrtek ponosna sedla v avto Blaževe tete, s katero so se odpeljali proti ljubljanski stolnici, da bi skupaj doživeli Blaževo mašniško posvečenje.
V nedeljo pa so se s sorodniki in bližnjimi znanci ponovno odpravili proti Ljubljani; tokrat so skupaj molili in peli v cerkvi Presvetega odrešenika v Kosezah, kjer je njihov Blaž v nabito polni cerkvi pel svojo novo mašo.
V nedeljo, 13. avgusta, bo mladi novomašnik Blaž na povabilo dekana gospoda Damjana Bajca maševal v tolminski cerkvi Marijinega vnebovzetja, kjer je pri svetih mašah molila stara mati Blaževe none z Volarij, in sedemdeset let po svojem odhodu v večnost primolila prvega duhovnika v družino. (PaČ)
