V Posočju se še zelo živo spominjamo dogodkov na mejnih prehodih pred petimi leti. Bili so mrzli decembrski dnevi, a grelo nas je navdušenje in upanje na boljše, lepše dni za prebivalstvo na obeh straneh meje. Bili so dnevi, ko smo na Solarjih, Livku, Robidišču, Mostu na Nadiži, Učji, Predelu in seveda na Robiču praznovali in se veselili padca prekletega konfina. Srečne in vesele ljudi je bilo videti na vseh prireditvah. Še posebej veselo in prijateljsko je bilo na mejnem prehodu na Robiču oziroma Štupci. Zbralo se je več tisoč ljudi. V zraku je bilo čutiti veliko pričakovanje. Nepozabni so spomini na noč, ko smo skupaj dvignili mejne zapornice in si zaželeli, da med nami ne bi bilo nikoli več nobenih pregrad. Pet let je minilo od tedaj. Danes je primeren čas, da se vprašamo ali so se naša pričakovanja in želje uresničile. Obstaja več vrst svobode. Svoboda gibanja je ena najpomembnejših vrst. Padec tisočkrat prekletega konfina nam je prinesel veliko vrednoto – svobodo gibanja. Na administrativni meji med Slovenijo in Italijo ni več blokov. Ni več vsiljivih carinikov, ki so spraševali, kaj imate za prijaviti. Ni več vsiljivih financev, ki so spraševali, kam greste. Ni treba več kazati dokumentov. Blago se prosto pretaka iz države v državo. #e sedaj ne bi bilo tabel, ki naznanjajo, da prihajamo na ozemlje sosednje države, bi niti ne vedeli, da smo prekoračili mejo. Nadiža teče iz ene v drugo državo in je svobodna v izbiri svoje poti. Tako tudi ljudje sedaj potujejo svobodno. Prelepo se je sedaj zapeljati kjerkoli čez administrativno slovensko – italijansko mejo in noben ne vpraša, kam si namenjen in kaj imaš. Pred petimi leti smo govorili, da se veselimo padca meje in smo upali, da se bo tudi v glavah kaj premaknilo, da bo meja tudi v glavah padla. Res je, vidne so velike razlike. Več je sodelovanja, več je poznavanja eden drugega, prijateljski stiki so se še poglobili. Spodbudno je druženje mladih z obeh strani. A kljub temu nekateri žalostni dogodki prav v zadnjem letu kažejo, da so nepoznavanje, nestrpnost in pritlehnost pri nekaterih še močno prisotne. To kažejo nestrpnost in neznanje nekaterih v Reziji, prijava odgovornega urednika časopisa Dom mons. Marina Qualizza in težave pri poimenovanju novo nastajajoče Gorske unije v Benečiji. Vprašam se, kdaj bodo modrost, treznost in medsebojno spoštovanje dobile domovinsko pravico v obrobju videnske pokrajine, kjer živijo Slovenci? Modrost in veličina večine se pokaže v spoštovanju manjšine, šibkejših in pomoči potrebnih. Ko bo luč razsvetljenja posijala tudi v kraje pod Matajurjem, Stolom in Kaninom, tedaj bodo resnično pačakati predolgo. Veliko so pripomogla k mehčanju meje, medsebojnemu poznavanju in prijateljstvu novoletna srečanja Slovencev iz Posočja in Slovencev iz videnske pokrajine. Vsako leto smo na teh srečanjih opozarjali slovensko oblast, da so Slovenci tudi v Nadiških in Terskih dolinah, Reziji in Kanalski dolini. Vedno smo jim vcepljali v glavo, da Slovenci ne živijo le v tržaški in goriški pokrajini, marveč tudi v videmski. Zaradi teh srečanj je bila pozornost Slovenije vsaj enkrat letno obrnjena k Slovencem v videnski pokrajini. 19. januarja 2013 bo v Kobaridu že 43. novoletno srečanje Slovencev z obeh strani. Letos bo še bolj slavnostno, saj se bodo srečanja udeležili visoki slovenski vladni predstavniki na čelu s predsednikom Vlade Janezom Janšo. Pred srečanjem se bodo na delovnem sestanku zbrali župani iz obmejnih občin videnske pokrajine in Posočja. Pogovorili se bodo o sedanjih čezmejnih projektih ter predlagali nove načrte za obdobje do leta 2020. Skupno načrtovanje nas bo še bolj združilo in povezalo. Pomemben člen v povezovanju je tudi slovenska narodna skupnost v videnski pokrajini. Posoške občine bodo veliko pozornost namenjale projektom, kjer bodo soudeležene slovenske organizacije in Slovenci iz sosednje italijanske pokrajine. Seveda pa ne bodo zanemarile tudi italijanskih in furlanskih partnerjev. Želimo, da se obmejni prostor usklajeno razvija. Padec meje pred petimi leti je močno olajšal življenje obmejnega prebivalstva. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in padcem meje decembra 2007 je nastopilo novo obdobje. Tudi sedanja gospodarska kriza v Evropi ne more izničiti teh pridobitev. Naj mir in svoboda med sosedi trajno kraljujeta!
(Zdravko Likar)
