Naša liepa Benečija an nje čudni jubitelji

 
 
Benečija, je zaries na posebna deželica. Liepa, sončna, kjer narava kaže sojo lepoto takuo u zimi, ku u pomladi, naj je pod sniegan al pod jesenskin soncan, kàr se nje bregi an doline obliečejo usieh koluorju, ku kuadri impresionistu Corot, Courbet al Monet, ki smo jih mogli uživat u Villi Manin u Passarianu kajšan tiedan nazaj. An mi, po naših dolinah imamo artiste, pa nieso “taki”; naši na nucajo pinela an daščice, so mojstri z bombulco spray, an kier so takuo saromak, de niemajo platna za ga špricat, nucajo tabele pred vasmi, kjer napisi u dvieh izikih jin nieso ušeč.
Naši artisti “spray“ nieso takuo poznani ku impresjonist Monet al Courbet, čeglih, vemo, imajo že dugolietno ešperjenco. Zatuo upamo, de preca tisti, ki se intindjio, ki zastopejo pomien tele nove artistične mode, čen reč karabinierji, jih odkrijejo, jih pokažejo nan an svietu, takuo de bomo viedel', koga častit za mojstarsko namalano tabelo par Lipi, koga u Sriednjin, koga u Podutani an takuo napri. Nova artistična moda je poznana pod imenan »dispreconizem« an artisti so »disprezzonisti«, (ime pride od italijanske besiede “disprezzo” – po sloviensko, zaničevanje). Niemajo nič par njih poznani artisti XIX. stuolietja “macchiaioli” čeglih se jin lepuo parklada atribut “mazači”.
Ponavadi artisti, posebno slikarji, se ne miešajo s politiko; tala modernasta korent pa diela po komišjone an zbiera nočne ure za dielat, buojš, če nuoč je brez lune an nie nobednega okuole, ki bi motu artišta z bombulco. Bi bla zaries velika škoda za Benečijo, če bi teli mojstri ostal’ skriti, nepoznani, zatuo če bi jih specjalisti od Nas (nucleo antisofisticazioni) nan storli poznat, bi jin mi mogli pokazat uso našo hvaležnost. Ist, če bi tuole ratalo, bi jin rad pokazu mojo štimo an, za lon, bi rad nucu bombulco nabasano s farbo, ki jo kličejo minio, s katero smo ankrat namažuval’ kolè, de na bojo gniliel' u tleh.
Lepe, sončne, kulturno živahne so naše doline usieh koluorju, ku kuadri od Monet, pa vič ku kajšan bi teu, de bi se usi koluoti zbrali samuo u tri: zelen, bieu an ardeč. Tala je željà takozvanih branitelju domačega “slovanskega” izika. Teli imajo sojo pliesnjovo tardnjavo, suoj fortin u Petjagu. Gre za nieko Lega della Slavia friulana, ki pa nie še ušafala parmiernega imena u iziku, za kater bi muorali se borit. Rad bi vidu koračiti nje čete – marciare le sue “squadre” – pruot Špietru, Sauodnji, Sriednjin, Podbuniescu…, de bi vepodile ankrat za nimar use tiste, ki, — takuo pišejo u proklame — tarde lažnivo, nepravično karvično “ingiustamente”, de u 16 kamunih Benečije so živiel' an šele živijo Slovienci. Mislen, de jih nie še videt, zak čakajo, de italijanski ežerčit se jin gane na pomuoč. Zakì? President Slovenije Danilo TŸrk je jau u Kobaridu, de Italija na brane slovienske minorance, takuo k' bi muorala po zakonu 38/01. Za člane od Lega slava, tuole je, ku de bi napoviedu uojsko Italiji. Na njih proklame, ki smo ga ušafal’, pišejo: »Velika čuda, de pred takim provokacijam nie nobednega odgovora presidentu TŸrku. Tuo store zastopit, de daržavi an regjonu na nič briga branit principa teritorjalne edinosti – Meraviglia molto… che allo Stato e alla Regione non interessa (…) rispettare il principio dell'unità territoriale«. Ku reč, de se bojé, de Slovenija namerava uzet, okupat Nediške doline an teritorij, kjer žive Slovienci. Čakat se muoramo napad-invažjon. Povarhu je še ratalo, de so ble popackane italijanske tabele. »Pogledta — čejò reč —, domači slovienski iredentisti, so že zbrisal' italijanske imena od vasi na tabelah par ciestah. Samuo slovienske so ostale. Ka’ nie dokaz, tel, de parpravjajo anešjon Sloveniji? Ne pozabimo, de njih namien je uresničit Titove želje, de se končno premakne konfin do Tilimenta. Pa nastuojta se bat, Lega ahta, nje šentinele so pouserode an kajšan šindik buj kuražan že nabiera listo “di proscrizione” Sloviencu, s posebnin referenduman, de jih zagrabejo, jih nabasajo na vlak an pejejo na Aspromonte an u kako Bagaarijo, de dol se navadejo, duo komandiera tle«. Ist se že tresen an čakan italijanske armade. Čudvan se, de branitelji domačih iziku (natisoniano, po naše, resiano an na vien, ki še), čen reč Legaške čete, nieso pokazale use soje kulturne, izikoune, tradicjonalne moči, z bataljoni iz Rezije, Garmeka, Dreke an Sauodnje, Tavorjane an Sriednja, kàr u saboto 13. marča je Špietarski kamun organizu konkorš dialetal pod naslovan »Naš domači izik – La nostra lingua materna«. Parpravjen san že biu branit muoj domači “slovienski” ješiški izik (Ješiče pod sv. Lienartan) do zadnje besiede an za usako štriešico… pa nie korlo! Kuražni “difensori” praslovanskega izika u cavatah so ostal’ doma. Oni pošijajo proklame Fip (fotocopiato in proprio), an pauodnje leter diretorju videnskega Messagera.
Kuo je liepa, Benečija, Slavia friulana! Sama nasreča, ki ji ostaja, je, de grede, k’ se administratorji kregajo, se slovanske Lege borejo za šleutarije oku “paleoslovanskega” izika an norci mažejo tabele po vaseh, se naš narod, naj se kliče slovienski al ne, naveliča an le buj obupno gleda pred se an se upraša, kaj bo ostalo od kulturnega bogastva, ki ga je Benečija nabrala u taužint liet sojga garanja na telih nediških tleh.