Na romanju tudi Slovenci z onkraj meje

 
 
V nedeljo 5. septembra, za obletnico prikazanja Matere Božje, sem bil z lepo skupino slovenskih romarjev iz mojih krajev pri »Mariji Žanjici« v Porčinju (Porzus po italijansko), kar je bilo nekaj izrednega, ker se menda prvič dogaja, da prihajajo na romanje tudi Slovenci z onkraj meje, in tudi nekaj precej važnega za bodočnost romanj, ker smo se vrnili vsi navdušeni nad krasnim krajem, še lepšim radi sončnega dneva in sv. Maše v »Dolini«, na prostem pred kapelico, med toliko romarji iz vseh krajev, ki so, razpršeni po trati okoli oltarja, zgledali kot gredice velikega vrta okoli Marije s srpom v roki in Terezike pred Njo. Med njimi je bilo pa toliko redovnic s kar dvajsetimi sesterami Previdnost božje, katerim je pripadala Terezika Duš, ki so med Mašo imenoma obnovile svoje redovne obljube in jih je mašnik postavil v zgled vsem, da se jim pridružimo z obnovitvijo svojih krstnih obljub.
Med Mašo v italijanščini je bilo dano tudi meni, da sem spregovoril par besed najprej Italijanom, nato daljše našim in jih spomnil na izrednost naše navzočnosti, na veselje celo pokojnih prebivalcev teh krajev, ki so toliko let ohranili živ spomin na Marijine prikazni in so danes iz večnosti končno zagledali med romarji tudi nas Slovence.
Spomnil sem jih pa zlasti na našo lastno srečo, da se nahajamo na istem kraju, kjer se je Marija kot priprosta žanjica prikazala mali Tereziki Duš, jo tako preprosto kot še nikjer drugod kar »po naše« ogovorila, nato požela šop trave in ga ji izročila z naročilom, naj ga nese materi in vsem pove, naj ne skrunijo nedelj in zapovedanih praznikov, zlasti pa naj se varjejo preklinjania, ker to najbolj žali Boga in kliče kazni na zemljo. Obenem sem jih seveda še posebno spomnil na srečo, da imamo ravno med sv. Mašo z Jezusom ned sabo tudi isto živo Marijo, ki jo je takrat mala Terezika videla.
Po Maši se je razvila procesija od kapelice do cerkve vrh hriba, kjer se je Marija še dvakrat prikazala in smo končno tudi mi imeli priložnost, da izrazimo svojo pobožnost do Marije in poživimo sprevod s svojim slovenskim petjem, kateremu so se nato še vsi drugi romarji s svojim Ave, ave, Marija pridružili. V cerkvi sami nas je župnik, očividno vesel naše navzočnosti, osebno povabil bližje k oltarju, kjer se je Marija Tereziki prikazala, ji roko v svojo vzela in ji nanjo v znamenje verodostojnosti utisnila tisti svetli križ, ki ga je potem skozi vse življenje nosila oziroma sramežljivo skrivala; in takrat je seveda navdušenje in ganjenje prišlo do vrha in ni bilo konca petja in slikanja z Marijo med nami… Na koncu smo se seveda radi odzvali še župnikovemu povabilu na trato na prostem in se v družbi drugih romarjev še telesno okrepčali in prijateljsko uro skupaj preživeli in s tem se z veselim srcem domov odpravili z veliko željo v srcu, da bi še z drugimi svojo srečo delili in se z njimi, v še večjem številu, nazaj v ta Raj na zemlji vrnili.
Kar je seveda bila in je še največja moja lastna želja, ker so po Furlaniji sami na stvar kmalu pozabili ali morda celo zatišali, ker se je zgodilo med Slovenci in sicer v mali neznatni vasici, medtem ko so oni imeli že drugo, lepo obiskovano svetišče na Stari Gori (Castelmonte) nad Čedadom, dokler se ni, in sicer ravno v tem času nastajanja nove Evrope in padca meja, še posebno med nami in Beneškimi Slovenci, spomin zopet prebudil in so romanja zopet oživela, kakor da bi nam Marija hotela dati priložnost, da odpravimo tudi notranje meje, ki nas žalibog še delijo in zaživimo kot ena sama družina božjih otrok.