Začela je študierat flavto na Glasbeni matici v Špietru, kàr je imiela pet liet, an 26. otuberja lietos se je vešuolala v flavtu z narbuj vesoko oceno na konservatoriju »Jacopo Tomadini« v Vidnu. Orsola Banelli je iz Barnasa, v Špietarskem kamunu an ima 20 liet. V nje družini je glasba doma, saj mama Adriana Scrignaro, brat Giovanni an sestra Anna igrata na razne inštrumente, kakor je doma slovenski izik, ki ga čeča zna zaries lepuo guorit. Orsola se sada uči restavriranje na Univerzi v Bologni an tega je pru vesela, saj je dobro napravila izpit, de bi se upisala na telo petletno študijsko pot, med kero bo še naprej igrala na flavtu.
Orsola, nam predstaviš na kratko tvojo študijsko pot v svietu glasbe?
»Diplomirala san se v flavtu, ki san ga vebrala, zauoj ki ima liep zuok. Takuo san začela študijat na Glasbeni šuoli v Špietru z meštran Fabiom Devetakom, ki me je lepuo učiu do konservatorija v Vidnu, kjer san študjala zadnje tri lieta. Nie bluo lahkuo, kier san šele hodila na višjo sriednjo šuolo, saj konzervatorij ima težak študijski program glih ku univerza.«
V kerih glasbenih skupinah igraš na flavtu?
»Sada igram z mladim sinfoničnim orkestrom Thomas Schippers v Gorici an sodelujem z orkestro na plektron Tita Marzuttini iz Uidna.«
Z diplomo na konservatoriju se ti odperjajo vrata učenja na gla-sbeni šuoli?
»Bi bluo zaries lepuo, a na viem še.«
Hodila si v dvojezično šuolo an imaš srečo, de je v toji družini velika skarb za ohranit an varvat domači slovenski izik an tradicije. Po materi si se navadla slovensko domače narečje, po tatu pa furlansko. Vič krat smo te vidli na konkoršu Naš domači izik. Kuo gledaš na tvoje domače doline, na mlade an njih odnos do slovenskega izika, kulture an teritorija?
»Močnuo san vezana na suoj teritorij. Hvaležna san suojin staršan an nonam, zak’ so me takuo lepuo navadli, odkar san bla mikana. Naša kulturna bogatija se lahko zgubi, če na bomo skarbiel’ zanjo. Rada imam svoje doline, zak’ se tu njih prepleta vič kultur, italijanska, slovenska, furlanska an glih takuo je par mene doma. Odkar san bla mikana, san nimar guorila po italijansko, po furlansko an po slovensko. Mislim, de je tuole lepuo. Mi se pa huduo zdi, de ne vsi se zavedajo tele bogatije, ki jo imamo, še posebno med mladimi, kar je še slaviš. Bi korlo guorit, posebe med mladimi, vič o telih rečeh.«
Misleš, de je znanje slovienskega izika h nucu v dielovnem svietu?
»Skoze izike se navadeš na druge kulture an mislit na drugo vižo. Za judi, ki živijo ob konfinu, je tuole important an šigurno odperja vič dielounih parložnosti.«
V toji diplomski nalogi si guorila o kulturi an glasbi na meji med Italijo an Slovenijo, za glih reč o Pavletu Merkuju, slovenistu, etimologu, muzičistu an raziskovalcu ljudske tradicije, ki nas je zapustu otuberja lanskega lieta.
»Merkujevo dielo je zlo important za Benečijo, za vso Furlanijo an Slovenijo, zauoj ki njegovo raziskovanje v naših dolinah je ohranilo puno naših tradicij, ki bi jih drugač zgubil’. Biu je tudi muzičist an skladatelj, takuo je mogu shranit puno piesmi. Njega publikacija Ljudsko izročilo Slovencu v Italiji zbiera piesmi, ki jih je ušafu od Tarsta do Tarbiža. Tele piesmi, ki so ble stare an pozabjene, so, hvala njemu, sada znane po Sloveniji an Italiji an jih zbori vičkrat puojejo. Merkuju bomo nimar hvaležni, zak’ če ne bi dielu takuo, bi zgubil’ res puno naše kulturne bogatije.«
Larissa Borghese
La consapevolezza di quanto sia importante tutelare la lingua slovena nella variante dialettale e apprendere la lingua slovena standard quale ulteriore opportunità nel mondo del lavoro emerge dall’intervista alla ventenne Orsola Bannelli, diplomata con il massimo dei voti al conservatorio di Udine con una tesi dedicata all’etnologo sloveno Pavle Merku.
