Matajur gora, ki povezuje

 
 
Matajur nie navadan brieg. Nie dost vesak in nie težkuo priti na njega varh. Pa nudi, kakor je napisu Ivan Trinko, narlieuš pogled v videnski provinci. Balkon je na Furlanijo—Julijisko krajino, Istro in Jadransko morje. Pa je tudi simbol Nediških dolin. Po njega travnikah, hostah in stazah se Benečani imajo doma. Glih takuo prebivalci Posočja, predvsiem Kobaridci. Saj jih Matajur povezuje. Biu je tuole tudi v težkih cajtah po drugi svetovni vojski, kàr ga je preriezu tist »prekelti« konfin. Zatuo so na Matajurju, pod Matajurjam in okuole Matajurja ljudje zlo veseli, de je Evropa zbrisala konfin.
Tuole vseje je paršlo na dan tudi v petak 3. dičemberja, kàr sta v Kobaridu Fundacija poti miru v Posočju in zadruga Most iz Čedada organizala Matajurski vičer, na katerim se je spet pokazalo veliko parjateljstvo med prebivalci Posočja in Benečani.
Vičer je odparu pevski zbor Pod lipo iz Barnasa, ki je pod vodstvam Nina Specogne zapieu tri piesmi. Natuo je besiedo prevzedu Zdravko Likar predsednik Fundacije. »Matajur je kupe s Karnam in Stolam adan izmed treh svetnikov, ki jih imamo Kobaridci — je jau —. Pa Matajur je za nas niek preliepega, kier premore tisto milino, ki ti se vciepi za nimar v sarce, in zaki na nijm žive domači ljudje. Slovenci, ki so puno pretarpieli in do katerih imamo veliko spoštovanje.«
Z liepimi besiedami so občinstvo pozdravili kobariška županja Darja Hauptman, tipanski župan Elio Berra in predsednik zadruge Most Bepo Qualizza. Ezio Gosgnach je pa predstavu nove — iz tiskarne so paršle glih tist dan — dvojezične bukva Štirje letni časi na Matajurju, v katerih so zbrane prekrasne fotografije Marca Gorenszacha, Matajurca, ki zna v svoj objektiv ujeti, kar je narlieušega na gori, ki jo takuo ljubi. »Marco — je jau Gosgnach — je parvi krat pokazu svoje fotografine na razstavi za svet Louronac in Rožinco vošta lietos v vasi Matajur. Pomislili smo, de njega dielo na smie ostati skrito. Zatuo smo razstavo parpravli tu v Kobaridu in jo bomo tudi v Beneški galeriji v Špietru in še kje. Bukva pa šo niek posebnega. Skuoze nje bo puno ljudi v Italiji in Sloveniji spoznalo naš Matajur in takuo bomo parpomali tudi k turističnemu razvoju.«
Spreguoriu je tudi Gorenszach. Poviedu je, de živi v Ronkah, pa sta mama in tata iz vasi Matajur in se čuje pravi Matajurac. »Telo goro in tele ljudi imam globoko v sarcu. Želim, de bi jih vsierode poznali in ljubili. Naši kraji so zaries posebni. Imajo preliepo naravo, bogato kulturo, stare navade… Tle se uživa pravi evropski duh. Zatuo muormo Matajur varvati in dielati, de življene na njim bi na ugasnilo.«
Globoka ljubezan do Matajurja in domačih ljudi se je pokazala tudi v poezijah, ki jih je recitirala Luisa Battistig iz Mašere. »Tela gora je naša skupna bogatija,« je poviedala.
Na koncu je Marco Gorenszach parjeu za ramoniko. Kàr je godu V dolini tihi, so vsi ljudje v dvorani zapieli, kakor adan sam velik zbor. Natuo je šu vičer naprej v prijateljskim vzdušju.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp