Kàr zagode ramonika in odmieva slovenska piesam, se naši ljudje čujejo doma. Naj so v svojih vaseh al' po svietu. Muzika je tista rieč, ki narbuj darži kupe Benečane. Še na posebno vižo, kàr zagode ramonika na batone, tauo ki se po domače pravi diatonični ramoniki. In tudi tuole je dokaz, de Nediške in Terske doline parpadajo slovenski kulturi. Saj vsi pravijo, de je diatonična ramonika ratala slovenski nacionalni inštrument.
Ramonika na batone je vse buj par-ljubljena v naših dolinah. Puno ljudi na njo gode in se jo puno madih uči gosti. »Tele inštrument je zlo popularen in zadnje cajte tudi tle v Benečiji je nimar vič povpraševanja in je predvisem mladina zainteresirana,« je poviedu Zoran Lupinc, adan od narbuj dobrih in poznanih godcu, na predstavitvi bukvi Ramonika. 21 beneških skladb za diatonično harmoniko. V bukva, ki jih je izdala Glasbena matica s finančnim prispevkam Gorske skupnosti Ter Nediža Brda, je Davide Clodig, s pomočjo Anne Bernich za notografijo, zbrau viže, ki so jih zložli domači godci Giovanni Buttera, Eliseo Jussa, Mirko Birtič, Agostino Cendon, Luigi Carlig, Anton Birtič in on sam.
Pred številno publiko je, 16. marča v slovenskim kulturnim centru v Špietru, Lupinc poviedu, de se je diatonična harmonika rodila kakih 150 liet odtuod in je hitro zamenila te duge inštrumente. »Priet so ljudsko muziko igrali violin, kontrabas al' klarinet. Kakor se šele vidi par Rezijanah. Zamenila jih je zatuo, ki je biu zadost adan sam godac, ki je vse nardiu. In za tistega, ki je organizavu senjam al' drugo veselico, je koštalo manj. Ku donašnji dan: kàr pokličeš gost adnega s sintetizatorjam, je ku, de imaš cieu ansambel.«
Potlé se je bluo bati, de bi ramoniko na batone zamenila klavirska al' kromatična, s katero je bluo igranje buj lahko, dokier se nie 60 liet odtuod pokazu Lojze Slak, ki je začeu nucati diatonično harmoniko na buj profesionalno vižo, saj je biu učen v muziki, medtem kàr so tisti pred njim godli na uhuo. »Od takrat — je jau Lupinc — se je tela stvar hitro razvijala in smo paršli do moje generacije, v katero spada tudi Benečan Ezio Qualizza. V začetku 80. lietah se je diatonična ramonika začela šeriti in požela ries velike uspehe. Tele trend gre šele naprej. Zatuo varjemo ljudsko izročilo in razvijamo inštrument. Dobrodošla so tudi srečanja godcu. Angelico Piva iz Barnasa je biu parvi, ki je par nas začeu organizirati srečanja na vesaki ravni. Trieba je poviedati, de smo mi Slovenci v Italiji parvi učili godce v Sloveniji. V smislu, de je bluo tam puno godcev, a šuola se je rodila v naših krajah. Lieta 1999 sam napisu parvi učbenik in tuole je bluo preobrat: že lieta 2000 smo začeli na Glasbeni šoli učiti diatonično harmoniko. Tudi v Špietru. Lieta 2003 smo paršli v Ljubljano. Torej je učni projekt v Sloveniji tist, ki smo ga mi pripravili.«
Diatonična ramonika je parpeljaja v glasbeno šuolo učence, ki drugač bi se na nikoli odločili za igranje. Zato so bukva Ramonika velika pardobiteu. »V njih so napisane domače viže in tuole je dobro. Če ne bomo sami redili naše tradicije in naše kulture — je poviedu Lupinc, — drugi na bojo skarbieli za tuole. Skuoze tele bukva bomo prenesli na te malde, ki vičkrat na poznajo viže in besied slovenskih piesmi, glasbeno kulturo. Otrokam in mladim bomo ponudili niek, kar je domačega. Drugač bojo godli vsega, a na bojo znali našega.«
Na predstavitvi v Špietru sta zagodla Manuel Šavron, učitelj diatonične ramonike na lokalni glasbeni šuoli, in Christopher Chiabai.
Kakor je bluo poviedano v Špietru, se ramonika na batone razvija. Sada se je da učiti gosti tudi na kompiterju. Računalniški program za učenje diatonične ramonike se kliče Vsln, kar pomieni: vsak se lahko nauči.
