V nediejo 24. otuberja bo Planinska družina Benečije praznovala deseto oblietnico otvoritve, koče »Dom na Matajure«. Odparli so jo 22. otuberja 2000 po dugim dielu, ki se je začelo že ob ustanovitvi društva lieta 1992. Finančna sredstva so zagotovili Svet slovenskih organizacij, Gorska skupnost Nediških dolin in Planinska zveza Slovenije. Pa bi na nastala brez veliko ur prostovoljnega diela beneških planincu. Sviet je dala družina Battistig iz Maršina.
V nediejo 24. otuberja so organizali pravi senjam. Ob 10.30 bo pred kočo sveta maša. Natuo bojo pozdravi. Sledila bo planinska veselica. Na bo manjkalo pašte, pečenega kostanja, ramonik in pietja.
Projekt koče je Planinska družina Benečije uresničila pod predstedstvom Igorja Tula, ki je sada podpredsednik telega društva.
Kakuo se je rodila ideja zazidati kočo na Matajurju?
»Kočo smo si želeli planinci od samega začetka. Začeli smo razmišljati, de muoramo realizirati prestor, kjer se lahko člani zbierajo. Izbrali smo, de zazidamo kočo prù na Matajurju, kier je simbol za naše ljudi in je zanimiu hrib. Od tode je liep pogled v vse smeri, pruoti furlanski nižini in na severni strani pruoti našim Alpam. Seviede, smo viedli, de je biu tele ambiciozen projekt.«
Kajšne težave ste imieli?
»Problem je biu, de smo lahko našli parcelo, kjer zazidati. Gradnja tajšnih objektu v visokogorju nie preprosta stvar, saj so tela zlo zaščitena območja. Nie bluo lahko, de smo paršli do vseh dovoljenj. Z druge strani Matajur je razdeljen na majhane lastnine. Ampa na koncu smo uspeli.«
Koča stoji že 10 liet in je ratala adan narbuj poznanih kraju, ki jih imamo v Benečiji. V telih lietih, je bluo napravljenih vič diel. Al' imata še kiek v pameti?
»Predvsem obzdarževati kočo in vse, kar se je v telih lietih dogajalo okuole nje. Muoramo narpriet skarbieti, de ostane koča čimveč odparta. Tle se zbieramo prostovoljni dežurniki vsako nediejo.«
Kakuo poteka uzdarževanje koče?
»Ankrat na lieto imamo delovno akcijo. Tekrat se zbiera skupina naših članu. Skarbimo, de posiečemo travo okuole hrama, nomalo obdielamo notranje strukture in poskarbimo za opremo. Buj ku drugo je problem pa odpartje koče. V zimskih miescah je težkuo dosegljiva, kier se muora hoditi iz vasi Matajur, kar pomeni vsaj adno uro, za tiste buj kasne tudi dvie, v sniegu. Kàr se pride potlè v kočo, tela je popunoma marzla. V društvu nas nie tarkaj, de bi telega vsakič dielalo. Tisti, ki smo dežurniki, se ušafamo buj pogosto, takuo de včasih stvar postane obremenjujoča.«
Dost članu je v drušvu?
»Okuole stuo. Takih, ki pa smo dežurniki v koči na Matajurju, nas je približno petnajst.«
Vsekakor je cajt praznovanja an razlogu za praznovanje je puno. Kaj ne?
»Seviede, kier ne glede samuo na kočo, v vsieh telih lietih je bla Planinska družina močno društvo in smo tudi pardobili nomalo mladih. Muoram tudi poviedati, de smo zlo ponosni na naše dielo, kier smo imieli določene rezultate pri doseganju visokih hribov. Nekaj liet od tega se je adna manjša skupina odpravila na Akonkagvo. Potle je sledila mala spedicija na Elbrus, ki je najvišji vrh Evrope. Lietos smo dosegli tudi Kilimandžaro. Koča še vedno je kraj, kjer se ljudje zbierajo. Tudi za nas tela je liepa parložnost, de se srečamo an poglabljamo naše parjateljske vezi. Poleg tega je tudi eno reklamno mesto za naše kraje. Obiskovalcam pravimo o Benečiji in gledamo vcepiti ljudem ljubezen do tega teritorija. Upam, de bo društvo dielalo še naprej in de bomo pritegnili še nekaj mlaj-ših.«