“Guorimo po slovensko!”_”Dobbiamo parlare sloveno”

6Marino-qualizzaKadar se ob sabotah srečamo pred cierkvijo sv. Petra za slovensko mašo, imamo tudi lepo parložnost, de čujemo guoriti otroke po slovensko z mamo an s tato. Tuole je niek nenavadnega v donašnjih dneh, zak’ med starši an otroci skor na guormò vič po slovensko v naših hišah. Po Furlaniji se gaja, de je nimar vič družin nazaj oživielo navado furlanske besiede doma. Par nas pa je tuole šelè izjema. Malokrat se zgodì. Takuo, de mi kajšan parleteu prave: »Poglej, kuo so se spremenile rečì! Priet smo guorili po slovensko samuo doma, zak’ je bluo v šuoli an v cierkvi prepoviedano, sada pa se v šuoli an v kajšni cierkvi more, a v družini pa ne!« Tele so čudne rečì, ki se gajajo par nas. Sada, ki smo prebili led, ki nam nie dovoliu nucati naše domače besiede, je trieba, de nastanejo povezave med vsiemi komponentami družbe, zak’ bomo samuo takuo mogli preživieti an obogatieti naš narod an pisati le naprì našo zgodovino. Na smiemo nikoli pozabiti, de tela zgodovina traja narmanj tavžint liet an je preomagala tisto veliko sovraštvo, ki jo je tielo zadušiti. Zatuo mislim, de bi kulturne pobude imele skarbieti, za zmočnieti tiste naravne povezave, ki so bistvo an sarce življenja. Par nas pa je še ‘an riesni problem. Ljudje, ki imajo moja lieta an so postali že stari očetje an matere, se pravi nonolni, an tudi njih sinuovi, ki štejejo okuole 40 liet, so v težavah z novo mlado generacijo, zak’ se njih sinuovi in navuodi v šuoli učé literarno slovenščino, ki je oni na poznajo. Takuo, de se doma varžejo nazadnjo le na italijansko guorenje, an se zgubì vso dielo, ki ga otroci napravejo v šuoli. Telega problema se seviede zaviedajo tisti, ki imajo po rokah naše šuole, a je trieba združiti vse močì, zatuo de, kar se donas kaže ku problem, jutre rata pa rešiteu an liepa parložnost. Imamo pred nami veliko diela, a se veselimo, za kar je že opravljenega. Če nam bo dano, de se bo slovesnka šuola aršerila po vsiem slovenskem teritoriju v videnski provinci, more biti, de tarkaj skarbì an tudi tarpljenja v hudih an mračnih lietah Benečije nie bluo zastonj, zak’ se saduovi videjo an se s strani Matajurja še naprej jasnì.

Nell’editoriale di questo numero, il direttore responsabile mons. Marino Qualizza afferma la necessità di parlare sloveno in famiglia, anche nella sua variante dialettale. La scuola, la messa in sloveno, il fatto che si possa parlare sloveno in pubblico sono importanti traguardi per la comunità, ma bisogna ancora lavorare, affinché “gli anni bui della Slavia – scrive Qualizza – non siano stati una vana sofferenza”.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp