Gre puno cajta an puno diela za napravit snopicje, pa so takuo fajni!

 
 
Celuo lieto snopic je majau pod podam, perpet za cvek, an varvou družino, hišo, hlieu an njive. Je bluo zadost iti blizu, ga potrest brez tiet an de sienje suhuo an garjupa uonja so se arztresli po usim solarji. Pa tuole je bluo per majhinim: zdej, lepuo zvezan z debelim špaljam an bogato naspičjen, snopic stoj fajno an tu izbi, tu starim laščievim kotlic' za pulento. Taknem veršic pelina an de tista uonjava mi pernese napriej Rožinco an use opravila zvezane z praznikam: te prave Rožince je na napraviš tu in dan.
Od majhinega smo se pervadli čakat tel senjam, zatuo k' je velik praznik naše fare an cierkve, posvečene Mariji u nebo uzeti. Pride poliet', ker je use puno rož an u precesiji pred podobo Marije so se trosil' inkert pušilci. Te k' more, pride damu an od deleča; te k' na more, študiera na duom tist dan. Za adne an za te druge kor perpravt praznik, kok se gre.
Čelih cierkou je čedna, paljki dielajo brez počivat po liet', an smetlje an suhuo perje se skrijejo tu usak pič, samuo de je no malo vietra. Za Rožinco kor večedt use, od konca do kraja, snet prah, oprat, poštierkat an popieglat tovajuče, oglodat posodo, de se bo use laščielo, an poskerbiet za rože. Ker je use čedno, možje nastavijo podobo Marije na sred cierkve, za precesjo, potle usi pustijo prestor Roberti, k' gre usako lieto kupavat rože za naštimat utarje, jih vebere, jih perpelje an takuo lepuo arzlož, de se prečudiš. Je ni take: še tisti od mištierja bi na znal' lieuš narest.
Oku cierkve an oku britofa, kort pode precesja, zrase tkaj trave, de se na prestopiš. Pa za tuole na kor skerbiet, usako lieto kamun pošlja dielouca, de lepuo očed use an ciesto dol do Razpotij.
An tonkači in tiedin pred Rožinco začnejo že zuonit. Te zadnji majsterji, brez obupat, gledajo prenest navado te mladim. Adin puob se je začeu učit ta per njih an jim pomaga že in par liet an lietos, čuda velika, se je diela napriej an na mlada an mocna žena, k' jo je trieba lepuo zahvalit za kuražo.
Za piet Mašo pride zbor Rečan, k' nam rad pomaga, zak naša fara niema vic zbora. Pieuci tle 'z Dreke hodijo du dolino, doh njim, za piet bul po gost.
Duo pa Marijo ponese u precesjo? Inkert ni korlo skerbiet, usako lieto na vas je miela tel onuar an Buog var preskočit al zabit tega, k' je biu na berst: so se bli kregal'. Zdej k' naši puobi so peršli tu ne lieta, čelih bi mogli še dugo an dugo jo nosit, kor lovit an kakega mladega an se na more gledat vic, od kod pride an kje se je rodiu. Ne dvie lieta nazaj so jo perjateli Lahi nesli, ni bluo druzega per roc. Mati Božja se ni kumrala, je bila rada pohodit, te k' cje, naj jo je nesu. Lietos popravamo prašat nase sinuove, če bojo miel' ramna zadost mocne an no malo dobre volje. Seviede, na bomo mogli pretindit, de se pametno obliečejo, kok je ušec nam. Mojga sina, azsčuškan, u ginsah, dva velika aržeta na usaki stran an pledenkico škratasto an arztegnjeno, je prašou stric: »Pa na vierjem, de poš k maš takuo obliečen!« On je odgauoru brez malicije: »Ne, ne, obliečem an felpo!« Ja ben nu, je pasalo tkaj cajta, de sviet se je spreobernu, kako tašo jo muormo placjat, če cjemo, de podoba Marije se no malo pohod oku nje cierkve an pregleda, oku an oku, kuo se derži nje zelena fara. Marija se ni polementala, ker se je na žena spliezla na verh turma za nabijat: pried ja ko ne, je bila zlo rada. Takuo ji na bo mar, duo jo ponese na špaš an kuo bo obliečen; nas bo gledala s tistim dobrim nasmieham, ko de b' nam pravla: »Sa sim mama an ist, cjeta, de na viem, kuo gredo reči z otruoki?«
Ta po vaseh, hiše so odperle okna od duzega spanja an so oživiele. Se čuje gauorit, se vidjo eldje, lietajo otroc, tu ajeri uonjajo štrukilci ocverti, se pečejo gubance an se študiera že kej skuhat za praznik an se štieje, dost jih bo ta za mizo.
Je ura začet snopicje napravjat an lietos. Gre puno cajta an puno diela, seviede, pa so takuo fajni, ker so nareti an perstaujeni ta pred cierkoujo! Malo kak poštudiera, dost diela je ta zad telih pušljou: jih pobrat kort rasejo – an kajšni rasejo deleč an tu zaraščenim; jih pernest gu vas an cieu popudan klast kup usake sort rože, brez obedne zabit, an lepuo pervezat usak snopic; drug dan pa peljat jih gor pred cierkou. Že peljat pune makine rož je veselje; jih videt use nabrane na pragu, adin lieuš ko te drug, no mikino muorje usakih sort koluorjou placja dielo brez druzega.
Smo vajeni kupjenim rožam, use u no miero, use poglihane, an tele so pa te duje, ponižne, adne majhine majhine, če jih pregledamo od blizu. Veliezjo same ta po trav, roža Device Marije tu umerni host, kreč pa per sonc, na kakim kamnim berd. Ker so nabrane use kup, narde tako lepo figuro, de jih na zameniš s te kupjenim. Ermen uratic perstavjen tah vjolca zvončielc; slis, lahan ko matil, tah plavemu terdemu kreču, k' bodè; komarač ko pierhasta maglica lepuo špega ta per salviji te duji, an rusa klasina glounjika, že suha, an Marijina kri, an ozeberli an te druge, use zmiešane z pliesnjovim pelinam, k' lepuo zveže use tele prečudne cveti usih koluorjou.
Tu cierkvi, ker mašnik jih požegna, usi pouzdignejo njih snopic z upanjam tu očieh, prepričani, de takuo je prou, de takuo se muora narest za ohranit use, kar ljubmo: tala je Rožinca!
Navade se rode, Buog vje kua, živjo, dok' jih eldje spoštujejo, če ne umerjejo an obedin se na zmisli vic na nje. Kakert ostanejo zapisane tu kakih bukvah, ko na čudna rieč, k' niema vic pomiena, brez nuca an brez potriebe. Zakej pa deržat žive navade na uso silo, ko rožinske snopicje, zdej k ni vic žvine du hlievi za ohranit, tuča na polegne obedne ušenice, obedne trave, an predajajo tkaj medežin za umorit usako boliezin? Ni lahko odgauorit. Lohnej za na pretergat tist trak, k' je speljan od stare zgodovine, skuoz naše starše, daj do nas. Al pa, za na zbrisat tiste majhine znamunja, k' nam storjo rec, ker jh ušafamo: »Tuole je naše.Teli smo mi«. Pa tud za pervezat naše te mlade, mank s tolo ničico, de na splujejo proč, brez koranin. Koranine so potriebne: tuole vemo fajno mi, k' jih ulačmo za sabo use živlienje, an glih skuoz nje ušafamo silo za iti napriej.
Bom muorla ahtat, de na ostanem brez snopicjou: adin mami, adin nje sestri, k' na more prit lietos, adin perjatelci taz miesta, k cje videt, kaki so teli snopici, k’ ji tkaj pravim ob nje.
An adin, te narlieuš, za pustit tle doma, de bo ahtou do druzega lieta, kok zna use, kar tle pustmo.