Dijaki 2. razreda dvojezične nižje srednje šole so šli na Staro goro in spoznali zgodovino kraja

 
 
Dne 2. maja smo mi dijaki 2. razreda dvojezične nižje srednje šole iz Špetra šli na Staro goro. Spremljala nas je profesorica slovenščine in nemščine Cinzia Pecar. Ob 8.10 je prišel šolabus in nas odpeljal do svetišča, kjer nas je že čakal frančiškan Paolo. Pospremil nas je v dvorano, kjer nam je poročal o zgodovini Stare gore. To je eno izmed najstarejših svetišč v Italiji. Spočetka je bil ta kraj rimska vojaška postojanka. V 8. stoletju so ga Slovenci, ki so živeli okoli Stare gore, imenovali svetišče »Stara gora«, Marijo »Stara Marija«, Čedad pa »Staro mesto«. Dve listini iz leta 1244 in 1247 predstavljata Staro goro v izrednem blišču: cerkev je veljala v tisti dobi za eno najpomembnejših cerkva v ogromnem Oglejskem patriarhatu.
V tej dvorani smo ostali približno 30 minut. Potem nam je frančiškan Paolo pokazal zvonik, zapor, stavbo, kjer je živel oskrbnik, srednjeveško ulico in vodnjak. Ta je iz leta 1645 in je bil glavni vir vode za Staro goro pred vodovodom (1954). Kadar smo videli vse te zanimivosti, smo šli v kripto. Ta je najstarejši del svetišča in prvi kraj Marijinega češčenja. Tam smo občudovali leseno skupino, ki predstavlja, kako sveti Mihael tepta hudega duha. Na oltarju smo se tudi podpisali v spominsko knjigo romarjev. Ko smo se ponovno vrnili v cerkev, smo si od bliže ogledali Marijin kip iz 15. stoletja, ki je iz kamna apnenca. Zaradi mladostnega in milega obraza so imenovali to Marijo »Lepo Marijo«, zaradi živahne in materinske drže pa jo še danes imenujejo »Živo Marijo«. Zanimivo je to, da kadar jo gledamo od daleč, se zdi, da gleda Jezusa, ampak če pridemo bliže, se zdi, da gleda nas. Videli smo tudi oltarje in zaobljubne podobe (ex voto), med katerimi so bile tudi verige, ki so jih uporabljali Turki, ko so zapirali kristjane ( XV. – XVII. st.). Profesorica slovenščine nam je omenila tudi starogorski rokopis iz leta 1492, ki velja za najstarejšo srednjeveško listino Beneške Slovenije. Vsebuje molitve v slovenskem jeziku.
Ko smo končali zanimivi vodeni obisk, smo pomalicali pred svetiščem, kjer je bila nekoč osnovna šola. Tedaj se nam je pridružil Kevinov dedek, gospod Primo, ki nas je spremljal po gozdni poti do Pikona. Pot je bila blatna in malo strma. Gospod Magnan nam je med potjo povedal, kako so otroci nekoč hodili v šolo na Staro goro prav po tej poti, in nam pokazal Marijin prstni odtis na skali. To je povezano z zelo staro legendo o stavi med Marijo in hudičem, ki sta tekmovala, kdo bo prvi prišel od Čedada do Stare gore. Marija je zmagala in jezni hudič je skočil na Špik ter preluknjal Kanin. Na pol poti je bila tudi kapelica, v kateri stoji leseni oltar. Ko smo dospeli do vasi, smo si ogledali staro zapuščeno hišo gospoda Magnana. Videli smo staro kuhinjo s “špurgetom”, izbo, kjer so plesali in igrali razna glasbila, in spalnice v prvem nadstropju. Pod hišo je bila tudi klet, v kateri je stal v kotu leseni sod. Ob 11.40 nas je pravočasno prišel iskat šolabus. Utrujeni, a zelo zadovoljni, ker smo si marsikaj ogledali in veliko slišali, smo prišli v šolo.

Lorenzo Bisceglia,
Maddalena Carta,
Pietro Cromaz,
Francesca Gariup,
Kevin Magnan, Dejan Nikolič, Emanuel Oian,
Stefano Tomasetig,
Sabrina Omič,
Gianmarco Pocovaz, Mitja Tull

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp