Tolminska nam skozi zbornik sporoča, da je za njo dinamično desetletje. Prvi, razvojno statistični, del, razkriva demografsko, upravno, gospodarsko sliko občine ob razvojnem preboju v novo smer. Kajti v tem času sta Tolminska in turizem odkrila drug drugega, skok med najbolj obiskane slovenske destinacije je spremenil tudi ritem Tolminske. Ta, kot razkrivajo zaključni snopiči zbornika, živi tudi polno družbeno življenje, z velikim vložkom v tolminsko kino gledališče, razvejenim ljubiteljskim delovanjem, s športnimi uspehi in sodobnim šolstvom.
Bralske sladice so naložene v srednji, najdebelejši plasti. Štiri leta minulega desetletja se je Evropa spominjala stotih obletnic dogodkov iz Velike vojne in Tolmin je, kot ohranjevalec pričevanj s Soške fronte, odlično odigral svojo vlogo. Zbornik beleži, kako so mnogi, od amaterskih združenj do strokovnega tima tolminskega muzeja, gradili in utrjevali razumevanje tukajšnjih dogajanj v strokovni in politični javnosti vpletenih evropskih držav in ga kronali z vpisom cerkvice Svetega Duha v Javorci na seznam evropske dediščine. Muzej se pohvali tudi z lastnima obletnicama, pridružujejo se jim konservatorji s temeljitimi obnovami dediščinskega fonda. Zasebni raziskovalci in zapisovalci rešujejo izročilo, vpisano v hišna imena, ob tem pa obujajo zgodbe posameznih kmetij in vasi, njihovo materialno ali duhovno kulturo. Z razlago priimkov v Baški grapi in okolici se jim pridružuje vrhunski slovenski imenoslovec Silvo Torkar. Iz zapisov v starih dokumentih prihajajo nova imena ali vloge vodij tolminskega punta, ki presenečajo tudi še po tristo letih. Portret Jakoba Kaffola nariše lik polnokrvnega župnika in prosvetitelja na freskantnem ozadju, od papeške rezidence do vaške skupnosti na Pečinah, kjer bije svoje bitke za slovenski jezik.
Listanje zbornika je užitek ob vzhajanju neznanih usod in podob, nazinanih na rdečo črto skupne poti skoz čas v zamejenem in znanem prostoru. Oboje ima smisel in združeno zbuja bralski užitek , ko koplje z arheologi med vedno globljimi plastmi časa ali z zgodovinarjem prisostvuje sestankom prvih pristašev komunistične oziroma socialistične stranke med izdelovalci pohištva ob Tolminki. Uredništvo si domišlja ali vsaj upa, da je vmes nekaj doslej dovolj neznanih dejstev, tudi iz polpretekle zgodovine. Recimo o tem, kaj so povojnim oblastem leta 1949 zakuhali zatolminski kmetje ali kako so Italijani z ustanovitvijo učiteljišča, ki naj bi italijaniziralo mlade razumnike, naredili valilnico bodočih tigrovcev. In, kar je najpomembneje: avtorice in avtorji so večinoma visoko strokovne osebnosti, ki vsak dan delujejo v tolminskem okolju – tako kot tudi avtorice in avtor literarnega dela Zbornika.
Tolminci so bili vselej povezani z rojaki onkraj, čez hrib. Silvester Gaberšček je že desetletja spremljevalec in poročevalec iz arhivov, ki dokumentirajo dolgo obdobje povezav med kotlino pod Kozlovim robom in cerkvenimi oblastmi v Čedadu. Tokratni njegov prispevek sledi pisnim virom in dokumentom o navzočnosti čedajskega kapitlja na Tolminskem in jih povezuje z drugimi, predvsem arheološkimi odkritji. Dragocen je zapis Marjete Manfreda, ki natančno ubesedi celotno zgodovino delovanja posoško-beneške-rezijanske povezave besednih ustvarjalcev, od PoBeRe entuziasta Zlatka Smrekarja do današnje Niti. In čisto nazadnje, čeprav res zelo na daleč, odmeva v bralcu tudi rezijanska navezava jezikoslovca Jana Baudouina de Courtenaya, ko prebira njegov zapis čiginjske pravce o tem, »kišnga bi žejnska rada«. (Zdravko Duša)
Attraverso la pubblicazione degli annali, dalla zona di Tolmino arriva il messaggio di un decennio piuttosto dinamico. La prima sezione esamina diversi dati statistici dal punto di vista dello sviluppo, demografico, amministrativo ed economico, anche in considerazione della svolta di Tolmin verso l’ambito turistico. La località, infatti, è diventata una delle destinazioni più visitate in Slovenia, con ricadute anche in ambito culturale, sportivo e scolastico.
La parte centrale passa in rassegna i modi in cui, in quattro anni del decennio scorso, anche la zona di Tolmin ha ricordato gli eventi della prima guerra mondiale. Come conservatrice delle memorie del fronte dell’Isonzo, ha visto molti sodalizi amatoriali, scientifici e lo stesso museo di Tolmin adoperarsi per consolidare la comprensione degli avvenimenti che hanno interessato la zona, arrivando a iscrivere la chiesa di Santo Spirito, in località Javorca, nella lista del patrimonio europeo. Lo stesso museo di Tolmin ha celebrato due anniversari.
Ferve il lavoro di ricerca. Nel comprensorio stanno venendo trascritti i nomi di casa, mentre nella zona di Baška grapa Silvo Torkar, esperto di onomastica, sta lavorando alla spiegazione dei cognomi. Novità stanno emergendo anche riguardo alla figura del parroco Jakob Kaffol, cultore della lingua slovena.
Nella pubblicazione si parla anche di archeologia in generale, nonché della nascita del movimento socialista nella zona di Tolmin e della reazione della popolazione a fronte della creazione di una scuola per maestri, nel tentativo d’italianizzare la popolazione.
Gli abitanti di Tolmin hanno da sempre legami con la comunità slovena in Italia che vive al di là delle montagne vicine. Già da diversi anni Silvester Gaberšček documenta attraverso gli archivi come i legami tra le due zone siano presenti da tempo; stavolta parla del capitolo di Cividale a Tolmin. Nella pubblicazione trovano spazio anche un contributo di Marjeta Manfreda, dedicato ai legami transfrontalieri tra scrittori e poeti, e narrativa locale.
