Svete Višarje: Novi rektor Ennio Gobbatto se je učil osnove branja v slovenščini in nemščini. Pomoči iz Cerkev na Slovenskem in Koroškem za zdaj ni

Med letošnjo romarsko sezono je bilo na Svetih Višarjah veliko romarjev. Svoje so zagotovo prispevale nedavne obširne oglaševalne kampanje. Rektor Ennio Gobbatto, ki je star 65 let in prihaja iz furlanske vasi Goricizza pri Codroipu, je med svojo prvo romarsko sezono na vrhu gore vložil precej truda.
Napore pri pripravah dogodkov in urejanju svetišča mu priznava tudi mnogo Višarčanov. Precejšnjo skrb zagotovo zahteva tudi narava svetišča oziroma njegov način evangelizacije. Na Sv. Višarjah je namreč samoumevno, da se duhovna oskrba zagotovi v jezikih teritorija, torej v italijanščini, slovenščini in nemščini.
Za razliko od svojih predhodnikov in med njimi tudi zadnjega, p. Petra Laha, novi višarski rektor poleg italijanščine ne govori ne slovensko ne nemško. »Skoraj vse Maše smo darovali v treh jezikih, v določenih primerih pa je izbira jezikov bila odvisna od tega, kako je bila sestavljena skupnost vernikov. Včasih na primer so prišle iz Avstrije skupinevernikov, ki so govorili samo nemško, « razloži Gobbatto. Med sezono so Maše, ki so bile na spletni strani in družbenih omrežjih svetišča napovedane ob 10.00, 12.00 in 16.00, darovali predvsem takrat, ko so se skupine romarjev vnaprej prijavile. »Te skupine so največkrat prišle s svojimi duhovniki. Če skupin vernikov ni bilo, je pa bilo ob tistih urah v cerkvi dovolj vernikov, smo prav tako darovali mašo.« Kot je običajno za višarsko svetišče, je največ vernikov prihajalo ob večjih Marijinih praznikih in drugih praznikih, ki so posebnega pomena za svetišče. Med njimi je bila na primer nedelja v času praznika svetega Janeza Krstnika, ko se na Svetih Višarjah uradno začne romarska sezona.
»Glede duhovne oskrbe se mi zdi, da so bili verniki zadovoljni, tudi z vidika jezikov.« Rektor Gobbatto govori italijansko in furlansko, sam pa pravi, da se je za zdaj naučil osnov branja v slovenščini. »V slovenščini berem tudi evangelij, v nemščini pa še ne, saj je zame to še naporno.« Pri učenju osnov slovnice in branja v slovenščini in nemščini, ki poleg italijanščine tradicionalnosooblikujeta Maše in duhovno oskrbo nasploh v svetišču, je Gobbattu še posebej pomagal žabniški organist Matteo Schönberg.
»Povedati moram, da mi pravzaprav pomaga širša skupina ljudi. Na primer, vsako nedeljo ob 10.00 pride v svetišče gospa Gabriella, ki govori slovensko in nemško ter tako pomaga pri branju v slovenščini in nemščini.« Pomočniki prihajajo tako iz doline kot iz sosednjih krajev na avstrijskem Koroškem in v Sloveniji. Prav ta vidik odraža, kako je usoda Sv. Višarij kot svetišča, v katerem so prisotna vsa ljudstva iz okolice – ne glede na državljanstvo in potni list – občutena tako v Kanalski dolini kot na širšem čezmejnem območju.
S pomočjo posameznikov, priložnostnih duhovnikov in samih romarjev je bilo med letošnjo sezono v svetišču – vsaj pri osrednji maši ob 11.00 – v italijanščini, slovenščini in nemščini poslušati evangelij ter v treh jezikih moliti očenaš in molitev k Višarski Mariji. Pri berilih in prošnjah so prav tako z branjem v italijanščini, slovenščini in nemščini pomagali verniki. Ob navzočnosti duhovnika, ki je govoril slovensko ali nemško, so bili tudi drugi deli mašnega reda v slovenščini oziroma nemščini.
Za homilije je šlo drugače. »Sam slovensko in nemško ne govorim, zato pridigam v italijanščini,« obžaluje Gobbatto. Ko so prišli na pomoč drugi duhovniki, ki so znali druga jezika, so pridigali tudi v slovenščini ali nemščini. Duhovniki, ki so prišli na pomoč iz doline ali ki jih je poslala na pomoč Videnska nadškofija, so včasih pridigali tudi v angleščini. »Na podlagi odzivov so po mojem mnenju verniki, ki prihajajo v svetišče, zadovoljni,« meni Gobbatto.
Tako za nemške, še posebej pa za slovenske romarje je med letošnjo romarsko sezono bilo pereče vprašanje zagotovo spovedovanje, saj stalne pomoči v teh jezikih ni bilo.
»Da bi imeli med sezono na Sv. Višarjah duhovnike z znanjem jezikov, ki zaznamujejo življenje višarskega svetišča, smo se obrnili tudi na sosednje škofije, vendar brez uspeha,« pojasnjuje Gobbatto.
Luciano Lister
Lussari/Svete Višarje/Luschariberg: il nuovo rettore Ennio Gobbatto ha imparato a leggere in sloveno e tedesco. Ma nella pastorale manca l’aiuto delle Chiese di Carinzia e Slovenia
Durante la stagione dei pellegrinaggi di quest’anno a Lussari/Svete Višarje/Luschariberg ci sono stati tanti pellegrini. Del proprio ce lo hanno di certo messo le recenti e estese campagne pubblicitarie. Il rettore, Ennio Gobbatto, che ha 65 anni e proviene da Goricizza di Codroipo, ha profuso molte energie nella sua prima stagione dei pellegrinaggi in cima alla montagna.
A riconoscere i suoi sforzi nell’organizzazione degli eventi e nella cura materiale del santuario sono anche molti degli esercenti di Lussari. Certo, molta cura è richiesta anche dalla natura stessa del santuario, ovvero dal suo stile di evangelizzazione. A Lussari è scontato, infatti, che la cura spirituale sia assicurata nelle lingue del territorio, ossia in italiano, sloveno e tedesco.
Diversamente dai suoi predecessori, e tra questi anche dall’ultimo, p. Peter Lah, il nuovo rettore di Lussari, oltre all’italiano, non parla anche sloveno e tedesco. «Abbiamo celebrato quasi tutte le Messe in tre lingue; in determinati casi, poi, la scelta delle lingue è dipesa dalla composizione dell’assemblea dei fedeli. A volte, ad esempio, sono giunti dall’Austria gruppi di fedeli che parlavano esclusivamente tedesco», spiega Gobbatto.
Durante la stagione, le Messe che sul sito internet e sui canali social del santuario erano previste alle 10, alle 12 e alle 16 sono state celebrate soprattutto quando si erano preannunciati gruppi di pellegrini. «Il più delle volte questi gruppi sono giunti con i loro sacerdoti. A quegli orari la Messa è stata celebrata anche se nel santuario non erano presenti gruppi di pellegrini, ma era presente un numero sufficiente di fedeli».
Come consuetudine a Lussari, molti fedeli sono giunti in occasione delle principali solennità mariane e di altre festività di particolare importanza. Tra queste, ad esempio, la domenica in prossimità della festa di San Giovanni Battista, quando a Lussari inizia ufficialmente la stagione dei pellegrinaggi.
«Rispetto alla cura spirituale, mi sembra che i fedeli siano rimasti soddisfatti, anche dal punto di vista delle lingue». Il rettore Gobbatto parla italiano e friulano e spiega di avere, per ora, imparato le nozioni di base per leggere in sloveno. «In sloveno leggo anche il Vangelo, in tedesco non ancora, perché mi riesce ancora con difficoltà».
Nell’apprendere le basi della grammatica necessarie alla lettura in sloveno e tedesco, che accanto all’italiano caratterizzano, per tradizione, le Messe e la cura spirituale al santuario in generale, ad aiutare Gobbatto è stato soprattutto l’organista di Camporosso, Matteo Schönberg.
«Ma devo dire che, in verità, mi aiuta un gruppo più ampio di persone. Ad esempio, ogni domenica alle 10 giunge al santuario Gabriella, una signora che parla sloveno e tedesco e che mi aiuta, quindi, nelle letture in sloveno e tedesco».
Questi aiutanti provengono sia dal fondovalle sia dalle località vicine della Carinzia e della Slovenia. E proprio questo aspetto fa intuire come il destino di Lussari quale santuario dei popoli di tutta la zona circostante – a prescindere da cittadinanze e passaporti – sia un tema rilevante tanto in Valcanale quanto in un’area transfrontaliera più ampia.
Con l’aiuto di singoli sacerdoti presenti occasionalmente e dei fedeli stessi, durante la stagione dei pellegrinaggi di quest’anno – almeno alle Messe «principali» delle 11 – in italiano, sloveno e tedesco è sempre stato possibile ascoltare il Vangelo e pregare il Padre nostro e la preghiera a Maria di Lussari. Anche nelle letture e nelle preghiere dei fedeli, in italiano, sloveno e tedesco, hanno dato una mano i fedeli. In presenza di un sacerdote che parlasse sloveno o tedesco, anche altre parti della liturgia sono state proclamate in sloveno o tedesco.
Altro discorso è valso per le omelie. «Non parlo sloveno e tedesco, per cui tengo le prediche in italiano», spiega con rammarico Gobbatto. Quando sono giunti in aiuto altri sacerdoti che conoscessero le altre due lingue, al santuario si sono tenute prediche anche in sloveno e tedesco. I sacerdoti giunti in aiuto dal fondovalle o mandati dall’arcidiocesi di Udine hanno tenuto le prediche, a volte, anche in inglese. «In base ai riscontri, secondo me i fedeli che giungono al santuario sono soddisfatti», ritiene Gobbatto.
Tanto per i fedeli di lingua tedesca quanto per quelli di lingua slovena, nel corso della stagione dei pellegrinaggi una problematica rilevante è stata di certo quella della confessione, perché non è stato presente un sacerdote residente in grado di garantire il sacramento della riconciliazione in queste lingue.
«Per avere a Lussari, durante la stagione dei pellegrinaggi, sacerdoti che conoscessero le lingue che caratterizzano la vita del santuario, ci siamo rivolti anche alle diocesi limitrofe, ma senza successo», spiega Gobbatto.
Luciano Lister









