Starodavna prafara v Prapotnem_L’antica pieve di Prepotto

Ozemlje vzhodno od Čedada, ki je po večini spadalo k širokemu območju starodavne plebanske cerkve v Prapotnem, je predmet velikega in spodbudnega prizadevanja za raziskovanje toponomastike in imenoslovja, ki sta ga dokončala Maurizio Puntin in Lauro Iacolettig. Objavila sta ga združenje Evgen Blankin in zadruga Most. Knjiga je opremljena s fotografijami Odda Lesizze, doma prav v Idarski dolini.
»Župnija sv. Janeza Krstnika iz Prapotnega se je v daljni preteklosti ponašala z naslovom prafara, čeprav je v resnici ni na seznamu prafarnih cerkva videmske nadškofije,« je v uvodu napisal zgodovinar in predsednik Blankina Giorgio Banchig. Nato nadaljuje: »Vas Prapotno je bila torej referenčna točka za zelo obsežno cerkveno ozemlje s prebivalci slovenskega in furlanskega jezika; do leta 1753 sta bila od nje odvisna Kožbana in Zapotok (v Sloveniji) iz goriške nadškofije in pokrajine s svojimi naselji in župnijami Mirnik, Dolenje in Rutarji. Ozemlje pa se je močno skrčilo, ko je papež Benedikt XIV 6. julija 1751 s svojo bulo «Iniuncta nobis» drastično in usodno ukinil starodavni oglejski patriarhat in tako končal nad tisoč let zgodovine te cerkvene institucije, ki je zaradi svojega izvora, razsežnosti, organizacije, bogoslužnih posebnosti in teološke misli, navzočnosti ljudstev različne kulture in jezika predstavljala v Evropi unicum, ki je poveličeval Cerkveno pluralnost in katolištvo. Papeževo odločitev je narekovala nujnost, da se prenehajo ostra nasprotja med Beneško republiko in avstrijsko cesarsko hišo v zvezi z jurisdikcijo patriarhata, ki je bil zagozden med njune posesti. Patriarhat je bil razdeljen med goriško in videmsko nadškofijo – prva je bila ustanovljena leta 1752, druga pa l. 1753 -, tako so tudi župniji Prapotno odvzeli področja, ki so pripadala Avstriji in goriški nadškofiji, in se je njena posest zmanjšala na ozek ozemeljski pas na desnem bregu reke Idrije.«
»Čeprav so bile leta 1753 njene dimenzije zmanjšane, je starodavna podeželska prafara v Prapotnem ohranila svoj večjezični značaj. Ta je pomenil veliko kulturno bogastvo in je bil skupna značilnost vseh starodavnih župnij furlanskega vzhodnega podgorskega območja. To bogastvo in te značilnosti so se v dolgih stoletjih izražali tako v toponomastiki kot v imenoslovju, kar sta Puntin in Iacolettig zbrala in izraze preučila v svoji knjigi ter poiskala njihov etimološki izvor in zgodovinske navezave, je še napisal Banchig.
«Avtor Puntin pa poudarja: »Še do pred nekaj leti ni nihče raziskal in poglobil z jezikoslovnega zornega kota področja, ki ga obravnava pričujoča raziskava; (tako rekoč občino Prapotno in Dolenje z omejenim zahodnim predelom slovenske občine Brda). Nujno smo dolžni prepustiti raziskave strogo jezikoslovnega in dialektološkega značaja slavističnim izvedencem: tukaj smo lahko zbrali le splošne ugotovitve. Za območje, ki smo ga vzeli v pretres, je značilno, da na njem prehajajo značilnosti nadiškega narečja iz Nadiških dolin v narečje Brd (briško). Sedaj so vasi, v katerih se govori slovensko, omejene na višje lege v Prapotnem (od vasi Kras dalje), v Dolenjem pa govori slovensko nekaj družin v Mirniku (Mernicco), Raztočnem (Restocina) in Škrljevem (Scriò). Vendar pa je bilo v omenjeni raziskavi zavoda Tellini o ustnem pripovedovanju takoj jasno, da so v prvi polovici 20. stol. govorili krajevno slovensko narečje tudi v Ibani (Albana). Iz preučevanja krajevnih imen v Rožacu pa je nedvomno izhajalo, da je v zgodnjem srednjem veku bila slovensko-romanska jezikovna meja postavljena veliko kilometrov vzhodneje in je tekla med Rožacem, ki je bil večinoma furlanski, ter Novaki (Noax) in Gramoglianom, ki sta bila slovenska. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo celotno ozemlje, ki smo ga doslej analizirali, še pred pičlimi nekaj stoletji v celoti slovensko. Pofurlanjenje južnih predelov ozemlja Praprotnega (Kravored, Novakuc) in Dolenj (Jenkovo, Trussio, Rutarji) je relativno novejši fenomen, ki ga je treba postaviti v čas med 17. in 18. stoletjem. Kar pa se tiče Dolenj, je najbolj verjetno, da se je pofurlanjenje zgodilo celo v 19. stoletju.«
Knjiga se deli na pet delov: Toponimi iz Prapotna in z desnega brega reke Idrije ; Toponimi iz Dolenj in z levega brega reke Idrije; Toponimi nekaterih krajev sedanje slovenske občine Brda (levi breg Idrije), ki so dolga stoletja spadali k ozemlju plebanske cerkve sv. Janeza Krstnika v Prapotnem ali v jurisdikcijo gradu Mels-Colloredo v Ibani (Golo Brdo, Hruševlje, Kožbana, Neblo, Senik, Zapotok); Četrti in peti del sta sestavljena iz dodatkov, ki ne spadajo v strogo toponomastično področje. Gre za zgodovinska pričevanja in podatke iz ustne tradicije, ki so prišli na dan med raziskavo in za katere mislimo, da bi lahko zanimali gojitelje krajevne zgodovine obeh upoštevanih občin in krajev v neposredni bližini. Starodavni dogodki iz ljudskega življenja v krajih, ki so bili zajeti v raziskavo. Osebno in rodbinsko imenoslovje iz Idrijskega kanala in bližnjih krajev. Priimki iz Prapotnega (leta 1643-45, Arhiv župnije v Prapotnem).

Il territorio ad Est di Cividale, che alla fine del diciottesimo secolo in gran parte ricadeva nella vasta area dell’antica pieve di Prepotto, è oggetto di un notevole e stimolante lavoro di ricerca toponomastica e onomastica portato a termine da Maurizio Puntin e Lauro Iacolettig. È stato raccolto e pubblicato in un pregevole volume, uscito al termine del 2015, dall’associazione «don Eugenio Blanchini» e dalla cooperativa «Most». È corredato dalle fotografie di Oddo Lesizza, originario di quell’area.
Il territorio interessato dalla ricerca è luogo d’incontro e di contaminazione tra la lingua friulana e quella slovena.
Sebbene non presente nell’elenco ufficiale delle pievi dell’arcidiocesi di Udine, la parrocchia di San Giovanni Battista di Prepotto in un lontano passato si fregiò di questo titolo. Prepotto, dunque, «fu il punto di riferimento ecclesiastico di un vastissimo territorio che comprendeva popolazioni di lingua slovena e friulana e, fino al 1753, da essa dipendevano i centri di Kožbana e Zapotok (in Slovenia) con le loro frazioni e le parrocchie di Mernicco, Dolegna e Ruttars nell’arcidiocesi e provincia di Gorizia. Il suo drastico ridimensionamento avvenne in seguito alla drastica e infausta soppressione dell’antico Patriarcato di Aquileia da parte di papa Benedetto XIV (…). Come il Patriarcato fu diviso tra le arcidiocesi di Gorizia e di Udine, costituite rispettivamente nel 1752 e 1753, così la parrocchia di Prepotto fu mutilata dei territori che appartenevano all’Austria e all’arcidiocesi di Gorizia e fu ridotta al lembo di territorio posto sulla destra del Judrio», scrive Giorgio Banchig, cultore di storia locale e presidente dell’associazione «Blanchini», nella presentazione.
E aggiunge: «Seppur ridimensionata nel 1753 l’antica pieve di Prepotto non perse il suo carattere plurilingue, vera ricchezza culturale e comune caratteristica con le altrettanto vetuste parrocchie della pedemontana orientale del Friuli. Ricchezza e caratteristica che lungo i secoli si è espressa nella toponomastica e onomastica che Puntin e Iacolettig hanno raccolto ed esaminato in questo volume ricercandone gli etimi e i riferimenti storici».
Secondo Banchig, «Puntin forte delle sue vaste competenze linguistiche, del suo rigoroso metodo di ricerca e del lungo elenco di pubblicazioni in materia e Iacolettig con la sua conoscenza del territorio e la sua passione per la ricerca sono riusciti a rendere questo lavoro fruibile ad un vasto pubblico e ad allargare idealmente i confini di Prepotto a quella che era l’antica pieve rinsaldando i secolari rapporti tra sloveni e friulani contraddistinti da amicizia, collaborazione e cordialità».
«Fino a pochi anni fa il territorio preso in esame (in pratica i Comuni di Prepotto e Dolegna con un limitato settore occidentale del Comune sloveno di Brda) non era stato oggetto di studi approfonditi dal punto di vista linguistico – spiega Puntin –. Lasciamo doverosamente le ricerche di carattere strettamente linguistico e dialettologico agli slavisti competenti: si possono solo fare qui delle osservazioni generali. L’area in questione è caratterizzata dal passaggio dalle caratteristiche del dialetto nadiško delle Valli del Natisone a quelle dei dialetti del Collio/Brda (briško). I paesi slovenofoni ora sono limitati alle zone alte di Prepotto (a cominciare da Cras) e a Dolegna lo sloveno è parlato in certe famiglie di Mernico, Restocina e Scriò. Ma nell’indagine predetta del Tellini sulla narrativa orale ci si è subito accorti del fatto che nella prima parte del ‘900 anche ad Albana si parlava il dialetto sloveno locale. E dagli studi sui nomi di luogo di Corno di Rosazzo emergeva chiaramente come nel basso medioevo il confine linguistico slavo-romanzo fosse spostato molti chilometri verso ovest, correndo fra Corno in maggioranza friulana e Noax e Gramogliano slave. Da ciò si comprende come tutto il territorio qui analizzato fosse pochi secoli fa compattamente sloveno. La friulanizzazione della parte meridionale dei territori di Prepotto (Craoretto, Novacuzzo) e Dolegna (Vencò, Trussio, Ruttars) è un fenomeno abbastanza recente, da situare fra i secoli XVII e XVIII. Riguardo al paese di Dolegna è plausibile pensare addirittura al sec. XIX».
L’opera è divisa in cinque parti. Prima: toponimi di Prepotto e della destra Judrio. Seconda: toponimi di Dolegna e della sinistra Judrio. Terza: toponimi di alcune località dell’attuale Comune sloveno di Brda (sinistra Judrio), che rientrarono per secoli nel territorio plebanale della Pieve di S. Giovanni Battista di Prepotto o nella giurisdizione del Castello Mels-Colloredo di Albana (Golo Brdo, Hruševlje, Kožbana, Neblo, Senik, Zapotok). Quarta e quinta: consistono in alcune appendici che esulano da uno studio strettamente toponomastico. Sono attestazioni storiche e dati della tradizione orale che sono emersi durante le ricerche e che possono interessare ai cultori della storia locale dei due Comuni presi in esame e delle zone viciniori. Si tratta di vecchi episodi di vita popolare delle località oggetto di studio; onomastica personale e di casato, dal Canale di Judrio e località vicine; cognomi di Prepotto (anni 1643-45, Archivio della Pieve di Prepotto).

Maurizio Puntin – Lauro Iacolettig

L’antica pieve di Prepotto-Starodavna prafara v Prapotnem

Čedad – Cividale del Friuli 2015
Editore: Most società cooperativa a r.l. – Associazione/Združenje don Eugenio Blanchini
Pagine: 376
Prezzo: 15,00 euro

Maurizio Puntin – Lauro Iacolettig

L’antica pieve di Prepotto-Starodavna prafara v Prapotnem

Čedad 2015
Založba: Most società cooperativa a r.l. – Associazione/Združenje don Eugenio Blanchini
376 str.
Cena: 15,00 evrov

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp