V Reziji le kakih petnajst otruok in mladih pod štirinastih lietah navadno nuca v vsakdanjem življenju rezijanski dialekt. Podobno se gaja z domačo govorico v Ukvah, ki vaja za narbuj veliko pretežno slovensko vas v Kanalski dolini. V tipajskim kamunu med učenci v vartacu in primarni šuoli – vse kupe jih je 32 – le dva doma guorita dialekt. Tudi v Nediških dolinah je vse buj težkuo ušafati otroke in mlade, ki nucajo slovenski dialekt al’ jezik. Tudi učenci dvojezičnega inštituta malo an nič guoré po slovensko zuna šuolskih prestoru.
Jezikovna slika je slava tudi par buj starih generacijah, celuo med tistimi, ki so v štierdesetih in petdesetih lietah svojega življenja. Vse manj je čuti slovensko besiedo po vaseh. Veliko je takih ljudi, ki so ankrat normalno nucali domači jezik, donašnji dan pa jim gre buojš po italijansko. Tuole se opazi in čuje še posebno, kàr vprašamo za pogovor za radijske oddaje Nediški zvon, Okno v Benečijo in druge. Tudi v ciekvah in po farah, kjer je biu slovenski jezik narbuj skarbnuo varvan, je ostalo malo po slovensko.
Stanje je torej katastrofalno in pošteno se je trieba vprašati, katere sadove je rodilo veliko, težkuo in dugolietno dielo slovenskih organizacij. Lahko se pohvalijo z dvojezičnim šuolskim inštitutam, ki iz lieta v lieto raste po številu učencu; z dvojezičnimi tablami in napisi, ki kažejo, de je kulturna identiteta na teritoriju od Tarbiža do Prapotnega slovenska; z bukvami, raziskavami in drugimi publikaciami, ki so jih izdale na stuojke; s kulturnimi prireditvami, ki parkličejo puno ljudi. Ries je tudi, de donašnji dan po zaslugi časopisu (gjornalu), dvojezične šuole in tečaju puno ljudi zna brati svoj slovenski jezik in se je parbližalo tudi literarnemu jeziku.
A kaj vaja vse tuole, če se po dolinah vse manj čuje tista slovenska besieda, ki je v njih odmievala kar tavžint tristuo liet? Kaj vaja, če otroci in mladi lepuo znajo slovenski jezik a ga nucajo le na prireditvah in kàr jih pot peje v sosiednjo Slovenijo, v domačih krajah je pa nimar buj tuj (forešt) jezik? Kaj vaja, če je vičkrat tudi na sedežih slovenskih organizacij, v dvojezični šuoli in par slovenskih društvah in celuo par nekaterih vidnih predstavnikah manjšine pogovorni jezik italijanski?
Evropski dan jeziku, ki je vsako lieto 26. šetemberja, nam pravi, de je potriebno gledati in ušafati pot iz telega žalostnega stanja.
Na Koroškim v Avstriji je situacija zelo podobna tisti med Slovenci v videnski provinci. Iz lieta v lieto raste zanimanje (intereš) za slovenski jezik in vse vič otruok hodi v dvojezične šuole. Lietos se po slovensko uči kar 45,8 učencu primarnih šuol v kamunah, kjer je slovenska manjšina.
A so vpisi v dvojezično šolo na Koroškem »le adna številka,« pravi častni predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Zerzer, saj »velika večina telih otruok pride v šuolo brez vsakega jezikovnega znanja in jo po štierih lietah večinoma zapusti z rudimentalnim znanjam. Žalostno je, de se tuole dogaja tudi par otrokah, ki parhajajo iz družin, v katerih bi starši al’ nonolni brez problemu dajali naprej domači slovenski jezik.«
De bi stvari obarnili na buojše, je Krščanska kulturna zveza lieta 2010 nastavila projekt Slovenščina v družini. »Izdielali smo varsto konkretnih akcij – pravi Zerzer –, s katerimi gledamo prepričati starše, naj v svoji družini z otroki guore po slovensko. Projekt, od katerega parčakujemo narbuj dobre saduove, so izjave v podpuoro domačemu jeziku s strani zelo poznanih ljudi, kakor so profesorji na univerzah v Celovcu, v Gradcu in na Dunaju, politiki, varhunski umetniki, škofje in duhovniki.«
Druga iniciativa je Dvo- in večjezičnost v družini, par kateri sodelujejo univerza v Celovcu, Narodopisni inštitut Urban Jarnik in nekatere cerkvene organizacije.
Kjek podobnega je trieba sprožiti tudi v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Materni jezik je prù sigurno tista bogatija, ki nam je naprbuj par sarcu in muora biti parva naša skarb. Na smiemo pustiti, de bi slovenski ratu nieke sorte drugi jezik, ki ga nucamo le na proslavah, par kulturnim dielu al’ če gremo v Slovenijo.
Dosegli smo kulturne in pravne pravice, s katerimi lahko dosežemo, de slovenski ostane al’ spet rata naš parvi jezik. Potriebna je dobra volja.Drugač nas čaka žalostna usoda, de ostanemo le nieka folklorna skupina, ki bo turistam v svojih muzejah kazala svojo staro kulturno podobo.
C’è grande preoccupazione per la lingua slovena, che nei paesi delle valli del Natisone e del Torre, a Resia e in Valcanale si parla sempre di meno. Il rischio è che di questo passo tutti i diritti linguistici conquistati in questi anni diventino inutili. L’idea è, allora, quella di promuovere una campagna simile a quella che è già stata lanciata in Carinzia (Austria), dove la situazione è simile, dall’Unione culturale cristiana, che con una serie di iniziative esorta e aiuta i genitori a parlare sloveno ai figli nella vita quotidiana. Solo così si scongiurerebbe il pericolo che l’identità slovena delle valli diventi puro folklore.
