Za nami je zgodovinski dan 13. julija, ko sta predsednika Italije in Slovenije prisostvovala podpisu protokola o nameri za prenos tržaškega Narodnega doma na slovensko narodno skupnost v Italiji, v Bazovici opravila spravno dejanje s počastitvijo prvih ustreljenih Slovencev, ki so se zoperstavili fašizmu, in se poklonila italijanskim žrtvam povojnih pobojev jugoslovanskega komunističnega režima. Pisatelju Borisu Pahorju sta predsednika Slovenije in Italije podelila najvišji državni odlikovanji.
Ti dogodki »se bodo s svetlimi črkami zapisali v našo stvarnost, kot odraz skupnega sodelovanja med različnimi jezikovnimi komponentami Trsta in dveh sosednjih držav. Slovenci in Italijani smo v tem prostoru poklicani, da sobivamo in sodelujemo. K temu sta prav tako poklicani Slovenija in Italija, za kateri predstavlja visoka raven zaščite jezikovnih manjšin glavno osnovo za uspešno in perspektivno sodelovanje v sklopu skupnega evropskega prostora,« je poudarjeno v sporočilu za tisk Sveta slovenskih organizacij.
Zares je 13. julij 2020 prelomen datum v odnosih med Italijani in Slovenci.
Do zgodovinskega dogodka je prišlo po zaslugi slovenske narodne skupnosti v Italiji, v prvi vrsti krovnih organizacij SSO in SKGZ, katerima je uspelo spodbuditi vse najvišje slovenske in italijanske instance – predsednika, vladi, ministrstva … –, da se je zadeva premaknila z mrtve točke in je to pripeljalo do zaželenega rezultata. S tem je naša skupnost dokazala, da z združenimi močmi lahko doseže najbolj ambiciozne cilje, ki si jih sama zastavi.
To je razveseljivo tudi za nas, Slovence v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, ki se bojujemo za preživetje, saj menimo, da bi se dalo nekaj narediti tudi za nas, če je to uspelo za Narodni dom.
Znani razglas o anihilaciji Slovencev videnske pokrajine – »te Slovane je treba uničiti«, je bil objavljen 22. novembra 1866, torej 54 let pred požigom tržaškega Narodnega doma, ki velja za začetek napada na tamkajšnje Slovence. V Benečiji se je »napad« začel pol stoletja prej in zdaj gre »delo« proti koncu.
Na osnovi nekaterih parametrov, kot so stalno prebivalstvo, padec rodnosti in starost prebivalcev so strokovnjaki izračunali, da bo zadnji Benečan izumrl približno leta 2150, to je čez 130 let.
Demografska, socialna in gospodarska slika je na območju od Trbiža do Prapotnega katastrofalna. Število prebivalcev nenehno upada. Naravni saldo, to se pravi razlika med rojenimi in umrlimi, se še naprej slabša; k temu je treba prišteti izseljevanje iz potrebe ali zaradi boljših delovnih priložnosti. Razlogi, ki so pripeljali do takega položaja, so znani vsem: pomanjkanje delovnih mest, izseljevanje, razkosavanje posesti, zlasti pa »manjvrednostni kompleks«, ki so ga rodile politične izbire, zaradi katerih je hriboviti svet postal služabnik nižine, ozemlje je bilo izkoriščeno na kolonialističen način, slovenski jezik in kultura pa sta bila stalno zasramovana.
To dejstvo je ugotovil sam državni zaščitni zakon; določil je posebno finančno postavko za posege, ki naj prispevajo k ozemeljskemu razvoju občin videnske pokrajine, v katerih je zgodovinsko prisotna slovenska manjšina. Letna vsota znaša sicer zgolj pol milijona evrov in povsem jasno je, da nikakor ne zadostuje potrebam. Poleg tega pa denar, ki ga država nakazuje deželi Furlaniji Julijski krajini, po več let čepi v deželni blagajni, preden doseže območje, kateremu je namenjen. Zadnjič so sredstva razdelili leta 2016. Za tem se je v blagajni nakopičilo 2,4 milijona evrov, vendar vse kaže, da tudi letos Slovenci iz videnske pokrajine te prepotrebne finančne pomoči ne bomo prejeli, četudi je posvetovalna komisija za slovensko manjšino lani in letos prižgala zeleno luč predlogu za porazdelitev. Nihče več ne verjame izgovoru, da gre za »birokratske težave«. Številni krajevni politiki ter gospodarski in kulturni delavci se sprašujejo, kje tiči zajec.
Medtem pa mladi, ki bi preko sredstev iz 21. člena zaščitnega zakona dobili vsaj začasno zaposlitev, ostajajo na cesti, projekti za razvoj kulturnega turizma, kmetijstva in čezmejnega sodelovanja pa se starajo in prašijo na pisalnih mizah deželnih funkcionarjev. Vrh vsega se predaja prostorov krovnima organizacijama, namenjenih etnografskemu muzeju na sedežu bivše gorske skupnosti v Špietru, že več kot deset let ne premakne z mrtvega tira. To se dogaja v času, ko italijanska vlada išče vse možne rešitve, da bi priskočila na pomoč nezaposlenim in od koronavirusa prizadetim ljudem. Z optimizmom gledati na prihodnost Slovencev v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini je vse težje, saj ni generacijske izmenjave, ekonomija je na psu in dejansko ni nobene zaposlitvene priložnosti. Kriza zaradi novega koronavirusa je dodatno zapletla stanje.
Zato je skrajni čas, da se vsa slovenska narodna skupnost v Italiji in tudi matična domovina začneta zavedati, da nam grozi dokončna izguba pomembnega dela slovenskega narodnega telesa.
Potrebno je torej ukrepati hitro in odločno. Najbrž je ob tako hudih težavah za Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino edina rešitev v pripravi, financiranju in izpeljavi neke vrste »Marshallovega plana«, kakor so ZDA po zaključku druge svetovne vojne z njim namenile ogromno finančno pomoč zahodni Evropi kot dolgoročno investicijo. Nujna predpostavka za takšen korak je trdna politična volja tako v slovenski narodni skupnosti v Italiji kakor v matični Sloveniji.
Naj ponovimo: brez totalne podpore Slovenci na Videnskem ne bomo preživeli.
Tu ne gre za še tako pomembno stavbo, gre za ljudi! Gre za slovenstvo! Slovenci na Tržaškem in Goriškem si morajo prevzeti skrb za usodo rojakov, ki živijo v dolinah pod Višarjami, Kaninom, Veliko Lavo in Matajurjem. V skrajnem primeru bi morali biti pripravljeni odreči se delu finančnih prispevkov, ki jih prejemajo, v korist Benečanov, Rezijanov in Kanalčanov. In ne obratno. Sicer bi bila solidarnost, ki nam jo vedno izrekajo, jalova prazna beseda.
Marino Qualizza in uredništvo
