17 Dicembre 2012 / 17. december 2012

Doma ugasnite televizor
in otrokom pravite pravljice

V  nediejo 9. dičemberja je v okvieru božičnega sejma »Stara diela za donašnji Božič« v Špietru zadruga Most predstavila novo zbierko pravc Ade Tomasetig, ki nose naslov »Škratac Duluka an druge pravce«.

Bukvaca je predstavla Ilaria Banchig, ki je obarnila pravce iz slovenskega dialekta, ki ga guorè v Sarženti v italijanski jezik. Parsotne so pozdravili v imenu kamuna Špietar vičešindik Mariano Zufferli, v imenu zadruge Most predsednik Bepo Qualizza in v imenu pro loko Nediške doline predsednik Antonio De Toni. Potlé je o svojin dielu guorila sama Ada Tomasetig.

Ada a lahko nam poveste, kakuo so se rodile tele nove pravce?

»Kàr sam bla mikana, so nam nimar pravli, de v naši napi živi ‘an mikan škratac, ki se kliče Duluka. Tel škratac je dielu dušpiete naši mami, kadar ona mu nie pustila nič za jest za kotan, al’ je šu v štalo in obarnu skafič našemu tat’, če on mu je zaparu vrata, kar je teu iti spat gor na senuo. Nimar nam so pravli od telega Duluke, ki je živeu v naši hiši, odkar je bla zazidana. Teli škrataci, ki živijo v naših dolinah in hodijo po gozdah blizu Nediže, kadar ušfajo ‘no hišo, ki jim je ušeč in kier jim se zdi, de bojo lepuo stal’, gredo tu napo tele hiše in ostanejo atu za nimar. ‘An dan so me vprašal’, naj napišem ‘no pravco go mez božični cajt. Jest sam pomisnila nomalo in sam se zmisnila na telega škrataca, takuo sam napisala parvo pravco o Duluki in o Svetim Miklavžu. Takuo sam potlé napisala tud’druge pravce.«

Vi pišete pravce, ki jih sama izmišljate. Kakuo se je rodila tela ljubezan?

»Jest sam, odkad sam bla mikana puno poslušala. Rodila sam se v družini, kjer so nimar pravli pravce. Moja mama in muoj tata sta jih znala puno in jest sem jih rada poslušala. Puno telih pravc mi je ostalo tu pameti. Kàr sem ratala buj velika, sem začela pisati tele pravce, ki sta mi jih ona-dva pravla in ki guorijo o kulturi naših dolin. Potlé sam napisala tudi kajšno pravco, ki sam jo prù jest pomisnila.«

Bogatija domačega jezika in kulture se par nas ohranja al’ gre v pozabo?

»Nomalo je težkuo ohranjat našo domačo kulturo. Tisti v mojih lietah, ki šele znamo tele reči in katerin je bluo ušeč poslušat, bi muorli pravit našin otruokam tuole, kar smo mi čul’ in kar znamo. Ampa nie takuo lahko.«

Kaj bi bluo trieba nardit, za ohranjat našo kulturo in naše korenine?

»Sada so tudi tle par nas šuole, v katerih učè po slovensko. Mislim, de bi korlo doma guorit nimar po slovensko, v našem domačem narečju. Takuo bi bluo buj lahkuo in bi vse telo znanje ostalo in šlo naprej tud’ za tiste, ki pridejo za nami.«

Kaže, de je za otroke je buojš ugasnit televizor in poviedati pravce…

»Otroc’, kar se jim pravce prave, poslušajo puno puno radi in se znajo, takuo ki sam znala jest in kakor znajo vsi otroci na svietu, sami narisat pravco. Oni jo vidijo v svoji glavi in jo narišejo, takuo ki jim gre prù. In tuo pomaga, de jim znanje postane buj šaroko.«