Spomini Adriana Gariupa v bukvah

 
 
»Lej ga tle še adnega, ki piše bukva! Buog vie, če zna samuo pisat, al ima tud kaj za poviedat.«
Takuo Adriano Gariup, doma iz Srienskega kamuna, se avtohironično predstave slovenskim in italijanskim bralcam, za katere je napisu dolgo pripovedovanje z naslovam »Luna an buskalce – La luna e le lucciole«, ki ga je tele dni izdala kooperativa Most iz Čedada.
Najparvo muormo tardit, de venčpart ljudi, ki pišejo bukva, so hvalevriedni, kier šierijo znanje, kulturo, pametne misli, poznanje zgodovine in sveta, svoje izkušnje… Kakor je nardiu Adriano v telih 220 strani (kupe z liepimi fotografijami iz njega otroških liet), v katerih, kakor je James Joyce nardiu v svojem Uliksesu, v adnim samim polietnim dnevu lieta 1962 'stisnu' njega spomine iz liet svojga otroštva in mladuosti, njega razmišljanja, njega odkritja, njega življenjska vprašanja in se spominja na ljudi, ki so mu pomagali rast in so mu bli za dobar al slab zgled, na dogodke iz tistih liet, v katerih beneške vasi so ble še pune ljudi, medtem ko emigranti so s sudmi nosil' damu nove ideje in drugačna obnašanja.
Iz vsega tega se zastope, de avtor ima puno za poviedat, kar bo seviede zanimalo bralce, ki so živiel' v tistih lietih, in tudi mlade, ki so se rodil' s kompjuterji in play station. V Adrianovim pripovedovanju bojo ušafal' zadnje pričevanje o ritmih življenja, ki so ga Benečani s kako majhano spremembo imiel' skuoze stuolietja.
Od tistih liet, piše avtor v predgovoru, »v nebu se nie nič spremenilo, pa luna, takuo ki jo vidim donas, mi se zdi buj majhana. V tistih gorkih polietnih vičerjih lieta 1962 pa je bluo zaries puno vič buskalc. Pogostu se sprašujem, kam so šle vse tiste žvince, ki so ”buskale“ an donas skor jih nie vič.«
Od tle torej tista luna in buskalce v naslovu kot simboli življenja v tistim cajtu, iz katerih parhaja tud domači slovenski dialekt, ki so ga zgodovinske razmiere potisnile nomalo v pič. »Spominju sam se nenavadnih besied in pred kako rečjo al orodjam, ki smo jih vsak dan nucal', sam se muoru (an muoram tud donas) ne malo trudit, de bi me paršle na pamet njih imena in kakuo se nucajo.«
Gariup želi s telimi bukvi ustavit cajt, de bi na karto in pamet samega sebe in bralcu vklesu spomin na tisti jezik, besiede, dielo in ljudi, de bi ne šli popunama v pozabo. »Zatuo ki je jasno – piše -, de se tist sviet zgublja in de z njim za sabo nose nomalo mojga življenja, sam pomislu, de je prù se spomnit na tiste zlo težke cajte, ki pa so imiel' v sebe veliko upanja in parčakovanj.«
Avtor se čaka, de bo branje telih bukvi »zbudilo spomine v Benečanih, ki so živieli v tistih lietih«, ampak ne samuo spomine, doložimo mi, pa tud željo in voljo ohranit, kar se da, kier gre za velike človieške in kulturne vrednote, ki na poznajo starosti in so preživiele do donašnjih dni. Velika odgovornost stoji prù par tistih roduovih, ki so zadnji živieli v tistih cajtih, ne dovolit, de se tiste vrednote za nimar zgubijo. Adriano Gariup je nardiu njega dužnuost, sada naj se te mladi vzamejo odgovornost, de se ne telo premoženje popunama zgubi.